Drug roman Karmen Petric (po lanskoletnem ljubezenskem Prste stran) je bil zame precejšnje presenečenje. Smrt v rezidenci je namreč prvovrstna kriminalka, ki sprva deluje skoraj klišejsko, a se iz strani v stran razvije in te le izjemoma spusti iz oprijema.
Pisanje kriminalk je zahtevno. Najbrž podobno zahtevno kot pisanje ljubezenskega romana – oba z določenimi žanrskimi posebnostmi in značilnostmi, pa tudi omejitvami in pravili. In tudi v Sloveniji smo videli primere, ko sicer odličen avtor (ali avtorica), za katerega veš, da obvlada jezik, zgradbo, zgodbe, v nekem žanru pač spodrsne. Primer, na katerega pomislim, je recimo Agata Tomažič in njen Čmrljev žleb.
Priznam, da sem bil tudi pri Smrti v rezidenci malce rezerviran. Kriminalke so mi vseeno najljubši žanr in vem, da kar vsaka ni dobra ter da je pomembno tudi, v katero smer zaviješ. Avtorica se je poslužila zanimivega izhodišča – delavnica pisanja kriminalk s priznanim avtorjem tega žanra. Na delavnici so zbrani bolj ali manj zanimivi udeleženci, tu je seveda še vse podporno osebje, sam objekt (ki je v slabem stanju) in seveda – smrt. Smrt glavne zvezde, takorekoč gostitelja, pisatelja Vatroslava Lazarevića. Prva asociacija? Priljubljena namizna igra Cluedo. Poleg bralcev, ki bodo sklepali in povezovali, izločali ter razmišljali, je tisti glavni policist Danilo Toporišič. Razen tega, kje je umrl, ni znano nič. Črna packa v njegovi zgledni karieri je povezana – kako presenetljivo; prav z Lazarevićem oz. njegovo hčerko Heleno, ki je izginila pred sedemnajstimi leti. Niso je našli, ne žive, ne mrtve in tisto prvo vprašanje, ki bo bralca spremljalo ves čas – kdo je pravzaprav v središču?
No, naj vam izdam, da je v središču Krog. (To zveni bolj filozofsko kot sem mislil, saj so ponavadi krogi tisti, ki imajo središča in ne obratno) Krog je kriminalna združba, ki se ukvarja s prodajo embalaže in s preprodajo marsičesa belega. Precej skrivnostno vodena kriminalna združba, ki izvira iz BiH in za katero Toporišič pravzaprav ne ve, njeno vlogo in početja pa spremljamo skozi stransko pripoved Natali Vuga, tistega usodnega poletja 2008, ko je izginila Helena Lazarević, ko je izginila Natalijina najboljša prijateljica Sabina in ko je nenazadnje izginila tudi Natali.
Natali Vuga je med osumljenimi umora v rezidenci. K njej se vrnemo kasneje. Drugi sodleujoči, potencialni pisci kriminalnih uspešnic, so Jonatan Miškovič, radijski voditelj, ki rad veliko govori in malo pove, zelo rad pa tudi povleče kaj belega. Ajša Manevska je obogatela s kriptovalutami, sicer pa mati Isaka, Natalijenega vrstnika, ki je bil poleg v noči, ko je izginila Helena. Nadica Kavka je starejša gospa, z vijolično pobarvanimi lasmi in precej nadležna starka, a velika Lazarevićeva oboževalka, ki ustvarja t.i. »fan-fiction«. Rahman Ilić je tiha voda te nenavadne združbe. Silvester, katerega priimek dolgo časa ostaja neznanka, na kar pa bralec sprva sploh ni pozoren, je kljub obilni postavi izredno samozavesten in načitan človek. In še Flavia Rosa, ali pač Natali Vuga, uradno publicistka, ki želi biti avtorica in je tihi motor v ozadju tega nenavadnega dogodka. No, pa še oskrbnica, gospa Cvetana, kuharica Irma in pa recimo mu hišnik oz. dečko za vse, Mičo. Tudi ta z nenavadno povezavo z ostalimi in črno packo v kartoteki. Seveda se vsaj na prvi pogled zdi, da ti ljudje drugače kot po zanimanju za pisanje ne sodijo skupaj in da so zbrani resnično po naključju in glede na svoje prijave na delavnico, a temu ni tako. Saj veste, Krog. Kdo je s kom in kdo bi koga se lahko sprašujete ves čas in se tudi boste. Čigav alibi so pisateljeve solze preveč otopile?
Njena izpostavljena vloga – v bistvu se že na prvih straneh razkrije, da gre za isto Natali, ki je leta 2008 zašla v težave in izginila in to Natali zdaj, ki se pisateljem in ostalim uradnim osebam izdaja kot Flavia Rosa. Ključno pri vsem skupaj je, kdo in kako je umoril Lazarevića. Tisto, kar Toporišiča še malo bolj žre, pa seveda vprašanje, ali je ta umor kakorkoli povezan z izginotjem njegove hčerke Helene.
Časa, preden bo moral osumljence brezpogojno izpustiti, ima Toporišič natanko 48 ur. Veliko in malo. Sploh, če se ti razkritja sesuvajo vase in se na neki točki znajdeš v začaranem krogu slepih ulic in nisi nič bližje rešitvi. Sprva sem se bal, da bo šlo vse skupaj preveč v smer Christiejeve ali Demšarja, ampak ne. Daleč je tudi od Goloba ali recimo Nesboja, če naštejem zadnje čase najbolj znane in izpostavljene. Pravzaprav je Karmen Petric uspelo ustvariti zanimiv hibrid, moderen »krimič« s popolno kombinacijo številnih stereotipnih žanrskih elementov, ki pa funkcionirajo do popolnosti. Zaman boste iskali pretirano okrutnost, strokovnost (z izjemo kriminalističnega dela, ki je opisano natančno in zanimivo) ali kakršenkoli balast, kar knjigo dela tako zelo napeto in berljivo.
In seveda veste, da vam konca ne bom izdal. Ali Toporišič odkrije morilca Lazarevića in kaj se je zgodilo s Heleno? Da in ne. Ali se razkrije resnična vloga Natalie Vuga? Da. Pa Krog? Izvedeli boste marsikaj, kar bi lahko prenesli tudi na resnično stanje v naši družbi. In tisto najboljše? Glede na presenetljiv končni preobrat in zanimivo razkritje ter zaključek, menim, da lahko pričakujemo nadaljevanje. Ker ne, na vse ne dobimo odgovorov, a je tudi to izpeljano na zelo prefinjen (da ne rečem kar mojstrski) način, ko si rečeš samo »Hočem še.« In če bo Karmen Petric nadaljevala v tem tempu, potem imamo dejansko novo literarno zvezdo in naj sije čim dlje.
Cankarjeva založba, 2025
maticpise.com 