Agata Tomažič sodi med najbolj zanimive slovenske pisateljice mlajše generacije, ki se odlično znajde v kratkih zgodbah, esejih ali potopisnih razmišljanjih, tokrat pa se je podala na polje kriminalke. Spolzko in zahtevno polje.
Čmrljev žleb bi najlažje označili za kriminalko. V idilični smučarski vasici Strmčnik (Čmrljev žleb je ime tiste najbolj strme in nevarne proge) pod snegom odkrijejo truplo. Truplo pripada Romanu Ebnerju, svaku najvplivnejše (in najpremožnejše) prebivalke Strmčnika in lastnici Hotela Flajs (ter solastnici še marsičesa drugega), Vere Flajs. Umor ali samomor? Zakaj bi se človek, ki je imel kupljeno letalsko karto za eksotične počitnice, ubil tik pred odhodom oziroma, kdo ali še boljše, zakaj, bi hotel ubiti Romana? Od žene Vlaste in sina Jana je bil odtujen, v igralnicah v Macauu pa si je nakopal kar nekaj dolgov. Odgovori ležijo (skoraj) na dlani, a še vedno gre za dokaj tipično »whudanit?« kriminalko, kjer je raziskovalec zločina (policijski inšpektor Robert Obrh) v zelo stranski vlogi. Nas torej sploh zanima, kdo je umoril Romana oz. zakaj je storil samomor?
Čmrljev žleb je mogoče še bolj kot kriminalka knjiga o zapletenih odnosih. Rudolf Flajs in žena Karmen, njuna hči Vera in takorekoč glavni lik romana, pa njen mož Milan Pristovšek (ali pač Evstahij Jevnikar?), med drugo svetovno vojno domobranec, ki nekega dne preprosto izgine. Hotel Flajs, ki je bil sprva hotel, po drugi svetovni vojni odvzet družini Flajs, v njem pa Dom za duševno defektne (izraz, ki danes zagotovo ne bi bil politično korekten) in ki je bil nato znova vrnjen družini oz. Veri Flajs, da je iz njega naredila središče vse bolj luksuzne smučarske vasice. Idealno okolje, v katerem se zgodi nepojasnjen umor, ki ga mora v slogu Hercula Poirota razjasniti kakšen detektiv. A še enkrat, Robert Obrh je v stranski vlogi, pa čeprav je prav on tisti, ki resnici pride najbližje. Najbrž.
Tu imamo Verino hči Vlasto, v katero je njena mama vlagala veliko truda in sredstev, da bi hči postala uspešna smučarka. A dovolj je eno drugo mesto, eno mamino razočaranje in Vlasta o karieri profesionalne smučarke ne želi več razmišljati. Lahko bi imela kariero arhitektke, a svoja najboljša leta preživlja v Hotelu Flajs, maminem hotelu. Obuja spomine na otroštvo, pozabljene in nesmiselne ljubezni. Njen sin Jan je v umetnost zagledani mladenič, problematičen in od babice vse bolj odtujen. Najverjetnejši dedič Hotela Flajs. Zdi se, da je bil njen Jan podobno neželen kot je bila njena mama, morda tudi ona sama? Zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.
Miran Jerše je lokalni podjetnik, druga najpomembnejša oseba v Strmčniku in najverjetneje naslednji župan, ki se je znal v pravem trenutku povezati s pravimi ljudmi (Vero Flajs), mož Natalije in oče štirih hčera. Bivši ljubimec simpatične Alme, hčerke sobarice v Hotelu Flajs, Safete. Obe pridni, zanesljivi in zvesti. Dobili sta priložnost, ki jo bosta izkoristili. A tudi Alma ima več kot eno skrivnost, predvsem kar se tiče izkoriščanja priložnosti. In v Veri Flajs vsekakor ne vidi toliko materinskega lika, kot predvsem vzornico.
Potem je tu še Stojan, vnuk visokega komunističnega funkcionarja, svojčas Vlastin ljubimec in »persona non grata« za Vero Flajs. Ker levičarjev, potomcev komunistov in vseh tistih, ki so tako ali drugače kaznovali njeno družino, pa res ne želi gledati. Ampak – tudi Stojan ni brez greha. Pravzaprav, kdo pa je?! Tudi Vera Flajs jih ima, več kot enega. In seveda je tu še neizkoriščen lik, Almina »znanka« Sanela oz. Salmonela, kot so jo klicali, ker je imela »rada stara jajca.« Bi morala imeti kakšno vlogo ali je v romanu zgolj zaradi nabijanja slabe vesti navidezno krepostni Almi?
Zgodba sedanjosti in preteklosti ter časa vmes se v Čmrljevem žlebu tesno prepleta in jo je včasih težko ločiti. Kar junaki doživljajo danes in zdaj, je pogosto posledica nečesa, kar so doživeli nekoč, morda celo podobno nečemu, kar so doživljali njihovi starši. Neizprosno zapisano doživljanje druge svetovne vojne in še vedno trajajočega razkola med belimi, črnimi in rdečimi, med našimi in njihovimi. Kdo je kdo in kdo je bil čigav? Tako zelo razklano, tako zelo stereotipno slovensko …
Ali izvemo, kaj se je zgodilo z Romanom Ebnerjem? Pravzaprav ne. Kar nekaj stvari je, ki obvisijo v zraku. Pravzaprav bi lahko (upravičeno) pričakovali, da bo Čmrljev žleb dobil nadaljevanje. Opravka imamo z več kot enim odličnim nastavkom in nadvse zanimivimi liki. Na trenutke se mi je zdelo, da avtorica ne zna najboljše povezati niti, vnesti več tega kriminalnega karakterja in se zateka k umetnostnim referencam in skokom v preteklost. Kot v spremni besedi lepo zapiše Maja Novak, Agata Tomažič vsekakor krši (žanrska) pravila. In podobno kot sem pred časom zapisal pri knjigi Plavalec Renata Bratkoviča, je kriminalni žanr zahteven in avtor ne glede na znanje in ideje, potrebuje čas, da se v tem žanru skali – kriminalni žanr veliko zahteva od bralca, ki pa še več pričakuje od avtorja.
Morda avtorica ni želela napisati kriminalke? Morda. Ampak potem sta Obrhova vloga in njegova sklepanja povsem odveč. Morda gre za samorefleksivni (zgodovinski) roman, preko katerega avtorica obračunava z družinsko zgodovino? Morda. Zakaj potem umor kot osnovno izhodišče? Priznam, da sem med branjem užival, ker avtorica obvlada jezik in zgradbo, odlično tempira zgodbo in bralca nekajkrat pripelje na rob velikega pričakovanja, postreže s kakšnim presenečenjem, a se potem ne zgodi nič takšnega, nič pojasnjenega. Preveč je na bralcu.
Čmrljev žleb je napisan tako slikovito in karakterji ustvarjeni tako pozorno, da sem si ves čas brez težav slikal filmske prizore – od pokrajine, do junakov in dogajanja. In priznam, knjiga me je zmedla. Ni prva in to ni nič slabega. Prebral sem toliko vsega, a ostal brez pravega zaključka. Kot bi mi nekdo pustil, da iz tropičja nadaljujem zgodbo, ki sem ji morda ves čas razlagal povsem narobe. Vsekakor vam priporočam, da jo preberete in si sami ustvarite mnenje.
Goga, 2022
maticpise.com 