Knjigica

Zakaj pomanjševalnica? Ali ni Ternovšek Aljoša in ne Peter? In zakaj ima na naslovnici čudne modrikasto sive lase, da je videti kot kakšen grški filozof? Ta in druga vprašanja so mi rojila po glavi, ko sem v roke dobil Knjigico.

Priznanje – ne vem veliko o gledališču. Žal ga tudi obiskujem preredko in ko sem se prebijal čez Knjigico, sem bil posledično izgubljen v gledališki latovščini oz. morda še bolje rečeno v latovščini gledaliških kritikov in poznavalcev. 

Hitro mi je postalo jasno, kaj in kako. Peter Ternovšek je oče Aljoše Ternovška, takorekoč legenda mariborske Drame, čislan gledališki igralec s številnimi nagradami, med drugim tudi Borštnikovim prstanom, ena tistih ključnih, da ne rečem monumentalnih vlog pa je bila monodrama Sokratov zagovor, s katero je proslavil 40 let svojega delovanja na gledaliških odrih. 

Tak človek si vsekakor zasluži kaj več kot »knjigico«, a po drugi strani ga Knjigica slika v pristni luči. Skromen, delaven in eden tistih, ki ni rinil v ospredje, kaj šele pod slepeče luči slave. Hudomušno se opiše v Klicajčkihin Zakajčkih ter Vprašajčkih, predvsem svojo bogato gledališko (in še kakšno stran) pot pa v Teatrčkih. Avtor se nato posveti Sokratovemu zagovoru in z nami deli misli, ki so se mu po glavi podile ob pripravi govorov za prejem Borštnikovega prstana in Glazerjeve nagrade. 

Potem pride pa del, kjer bi potreboval nek gledališko-laični slovar. Zapisi Vasje Predana, Blaža Lukana in Petre Vidali so tako specifični, sicer polni spoštovanja, celo občudovanja in naklonjenosti, a vseeno na nek način hermetični, nedostopni in celo nerazumljivi. Tista prej omenjena skromnost glavnega junaka »knjigice« zbledi in vsaj po mojem mnenju, ta tri besedila vse prej zapisano zabrišejo in razvrednotijo. Mogoče sem pa samo jaz … Vse skupaj »reši« Vinko Moderndorfer z zaključnim zapisom, spet vezanim na podelitev Borštnikovega prstana – ljudsko, razumljivo, človeško, spoštljivo. Lepo.

In kot sem zapisal uvodoma – ne hodim v gledališče in ko že grem, mi je pomembno, da od predstave nekaj odnesem, da v meni prebudi neka čustva. Zgodi se mi – in podobno velja tudi za kakšen koncert, sploh resne glasbe (ta izraz resna glasba mi je sicer precej odbijajoč), da kje slišim kritiko, preberem recenzijo in se sprašujem, če sem res tako neumen, da nimam pojma, o čem ljudje (tj. profesionalni gledališki/glasbeni/filmski kritiki) govorijo. Včasih se celo vprašam, če sem bil na istem dogodku? Ali to potem pomeni, da so nekatere zvrsti kulture namenjene nadpovprečno inteligentnim, visoko izobraženim in pogosto bogatim? In to troje se ne dopolnjuje, pogosto celo izključuje. Denar ti lahko kupi marsikaj, okusa in občutka pa še vedno ne. Ali ga imaš ali pa ne? In ni pomembno, ali daš za vstopnico za nek dogodek 5, 50 ali pa 500 evrov. Bodo vsi enako uživali na vseh dogodkih? In seveda se potem čudijo, da so sedeži na dogodkih prazni? Da gredo (gremo) ljudje, tisti običajni, ki kljub vsemu ločimo seme od plev, pač uživat v nečem bolj »našem«. Saj vsi vemo, da je (slovenska) kultura razdeljena in temu smo priče vsak dan. 

Malo me je zaneslo. Ker vse to nima veze s Knjigico Petra Ternovška. Knjigica je prijetno in zanimivo branje, ima všečen format, drugačno zasnovo in izstopajoče oblikovanje. Vsebinsko kratko in zgoščeno pove veliko o še večjem igralcu. Knjigica je bogata kariera Petra Ternovška in lep poklon enemu največjih dramskih igralcev zadnjih desetletij. 

Pivec, 2024