Nikar tako resno

Po kar dveh biografijah Luke Dončića je v moje roke prišla še biografija njegovega NBA sotrpina in (menda) velikega prijatelja, Nikole Jokića, s pomenljivim naslovom Nikar tako resno. 

Nikar tako resno je seveda prevod slavne Jokerjeve (ne Jokića kot Jokerja, ampak stripovskega Jokerja iz serije o Batmanu) izjave »Why so serious?«, Nikolo Jokića pa v NBA (in širše) poznajo po vzdevku Joker. Pa ne zato, ker bi bil psihopatski morilec, ampak predvsem zato, ker je velik šaljivec. In ker mu na nek način ta stavek zelo pritiče (čeprav kot razberemo iz knjige, po drugi strani spet ne) – Jokić na košarko gleda predvsem kot na službo, v življenju so sploh zanj druge stvari mnogo bolj pomembne. Družina, konji, mir. 

Tudi Dončićevih biografij niso pisali Slovenci – ena je delo španskega, druga pa ameriškega novinarja in podobno velja tudi za Jokića, saj je Nikar tako resno delo ameriškega novinarja Mikea Singerja, ki je Jokića spremljal predvsem kot novinar Denver Posta. Tudi to biografijo težko opišem kot popolno, je pa vsekakor mnogo bolj zabavno in zanimivo branje kot obe Dončićevi. Morda Jokić manj skriva in je mnogo bolj odprt ali pa se je Singer zadeve pač lotil drugače. Upam si trditi, da oboje. 

Nikola Jokić je bržčas eden največjih fenomenov v svetu košarke 21. stoletja. Sam košarko spremljam takorekoč celo življenje, odraščal sem s fantastično jugoslovansko košarko poznih osemdesetih in prve polovice devetdesetih, Jordanom in Magicem, razumem neke značilnosti in se držim za glavo ob razvoju košarke, ki je vse manj podobna košarki. Za marsikaterega igralca, ki ga kujejo v zvezde, znam predvidet, da morda ne bo tako zelo dober in da gre pač za brezsramen ameriški šov. Obstajajo seveda igralci, ki presenetijo. In če smo za Luko Dončića po košarki in zrelosti, ki jo je kazal v zahtevnih evropskih razmerah, vedeli, da mu bo uspelo – in se je zdaj znašel na točki, ko bo moral spremeniti marsikaj, da ne bo prehitro utonil v pozabo oz. se znašel v kakšnih zasmehovanih kategorijah, Nikoli Jokiću posebej bleščeče kariere, sploh pa ne v NBA, ni napovedal nihče. 

V svetu hitrosti, agresivnosti, skočnosti in spektakla, se je on izkazal in postal zvezda zaradi neizmerne košarkarske inteligence, ki jo ima. Upam si trditi, da bi bil sijajni Litovec Arvydas Sabonis na tem nivoju, če bi šel v ZDA deset let prej in ko so ga kolena še ubogala (pa že tako je ob zaključku svoje kariere, vsem poškodbam navkljub, pokazal, dokazal kako odličen igralec je). Vlade Divac je bil podoben tip igralca. Trije Evropejci, torej. V Sloveniji smo imeli dva igralca s tem potencialom – Matjaža Smodiša in Erazma Lorbka. Oba sta zaznamovala evropsko košarko, predvsem pa so oba zaznamovale poškodbe. Žal. V NBA nista odšla, čeprav se je Lorbek v zatonu kariere trudil prepričati kakšen klub, a so kronične poškodbe naredile svoje. 

Košarka je danes pač nekaj drugega. Bodisi neskočni meti izza črte za tri točke (ali pa s sredine igrišča, če je priložnost) ali pač prodori pod koš, z grobo silo in močjo ter zabijanja. Metov s polsredine, kombinatorike, domiselnosti, nekih iskric genialnosti … ni več. In v teh časih se je pojavil nek Nikola Jokić. Celo v drugem izboru nabora izbran pozno. Debelušen, na prvi pogled len, nezainteresiran za trening, taktiko in košarko kot tako. Visok, v nekih drugih časih bi bil pač klasičen center. Z neverjetnim pregledom na igro, odličnim delom nog, branjem in razumevanjem igre, podajami največjih mojstrov, ki ga ni strah igrati pod košem ena na ena, vreči iz polrazdalje (kot so to v »mojih« časih počeli recimo Kareem-Abdul Jabbar, Patrick Ewing, pa David Robinson, Hakeem Olajuwon, potem tudi Tim Duncan, pa seveda omenjenaSabonis in Divac, ne gre pozabiti niti Nemca Nowitzkega ipd.) ali se potegniti za danes čisto običajno črto (7,25 metra v NBA, v Evropi pa pol metra bližje) meta za tri točke in zadeti. Igralec, ki lahko igra in gara celo tekmo ali pa se na neki točki preprosto usede na klop, ker ne vidi več smisla – bodisi, ker njegova ekipa preveč izgublja ali zmaguje. Igralec, ki je doslej dvakrat osvojil naziv najboljšega v ligi (MVP) in bi ga najbrž lahko še kdaj (in ga najbrž tudi bo) in ki je osvojil tudi naslov prvaka lige NBA. Igralec, ki je klub neki navidezni neperspektivnosti postal temelj uspeha kluba Denver Nuggets.      

Jokićev razvoj, osebni in košarkarski, knjiga Nikar tako resno, opisuje zelo dobro. Tudi zato, ker se je avtor odločil iti v Srbijo, v Jokićev rodni Sombor, njegovo oazo miru, spoznati družino Jokić (predvsem brata Nemanjo in Strahinjo), trenerje in soigralce, z njimi jesti, se zabavati in popivati. Jokić tega ne skriva. Kot izvemo, so bili tudi številni njegovi soigralci in trenerji oz. vodstvo kluba nemalokrat žrtve »nekega srbskega žganja – rakije«. Predvsem pa je Singer tako lahko opazoval Jokića v domačem okolju in med ljudmi, ki ga poznajo. Ki so ga videli jokati in se veseliti, obupati nad vsem in ki so ga iskali, ko bi moral biti na treningu, on pa je delal v konjskem hlevu ali bil na konjskih dirkah. Konji, ja … za mnoge najbolj terapevtske živali, za Nikolo spremljevalci od malih nog in bržčas tisto nekaj, s čimer se bo ukvarjal, ko se bo na neki točki naveličal košarke in bleščečih luči Amerike. Izvedeli boste, kako in zakaj je razvijal svojo tehniko, koga je občudoval in kako zelo mu je do košarke mar, pa čeprav pogosto daje občutek, da mu je to zadnja skrb na svetu. (Zato tisti uvodni stavek, da mu fraza Nikar tako resno zelo ali pa čisto nič ne pritiče).

Singer dobro opisuje potek Jokićeve kariere – tako od Mege (in menedžerja Miška Ražnatovića, kjer se dotakne tudi očitkov, da Ražnatović ne skrbi za košarko, ampak predvsem razvija košarkarje, ki jih bo lahko prodal), srbske reprezentance, predvsem vpliva obeh bratov na njegov razvoj in poslovno plat njegove kariere ter potem prek NBA nabora in vse do kariere pri Denver Nuggetsih, ki je bila polna padcev, padcev, padcev in vzponov. Seveda, ni bilo lahko. Ničkoliko menjav in sprememb (na neki točki so imeli možnost, da v klub pripeljejo aktualnega MVP-ja in trenutnega finalista, Shaija Gilgeousa Alexandra ali pa celo Luko Dončića), velikih povratkov in nesrečnih porazov ter seveda vse do krone, naslova prvakov lige NBA. Nikola Jokić, Jamal Murray, Aaron Gordon, trener Mike Malone (ki so ga letos tik pred konec sezone odslovili) in mnogi drugi igralci ter predvsem ogromno ljudi iz ozadje (in lepo je, ko vidiš, kako zelo nekdo ceni vse tiste ljudi zadaj, ki skrbijo, da on lahko trenira in oz. igra), ki so prispevali svoj košček v mozaik uspeha in bili del Jokićeve igralske genialnosti. Tu so zabavne anekdote, šale, nepredvideni dogodki, obup in nepopisna sreča. 

In predvsem tu se mi zdi bistvena razlika med Dončićem in Jokićem. Nobenemu ne moremo očitati izredne košarkarske inteligence, sposobnosti igrivosti in razumevanja košarke, a na to gledata drugače. Za Jokića je to služba, za Luko pa življenje, zato je s tem mnogo bolj obremenjen, več razmišlja in ima tudi zato več težav. Nikola vlaga v konje, Luka pa v avte. Nihče od njiju se ne znajde v okolju, ko je košarka zgolj šov (npr. All Stars tekma, čeprav se na prvi pogled zdi, da sta s svojo genialnostjo ustvarjena tudi za tja), nima pa ta šov nekega pravega tekmovalnega naboja. Izgubljati ne mara nihče od njiju. Oba rada dobro jesta in pijeta (čeprav Luka tega javno ne bo priznal) in jima blišč in slava ne pomenita veliko, je pa Luka s tem spet mnogo bolj obremenjen kot Nikola. Sta prijatelja? Iz knjige je to težko razbrati. Vsekakor so »Jugoslovani« tudi v ligi NBA povezani, se družijo in zabavajo, drug drugemu pomagajo (morda je Vlatko Čančar, zaenkrat še član Nuggetsov, v knjigi bolj in večkrat izpostavljen kot Dončić, Dragića pa takorekoč ni) in si stojijo ob strani. Vseeno pa se mi zdi, da so vsaj med Luko in Nikolo neke zelo očitne razlike, iz kakšnega okolja prihajata in kako gledata na življenje, tako da si upam trditi, da je med njima vsekakor več kemije na igrišču kot pa izven njega. 

Singer ne »ubija« s statistiko kot je to pri Luki počel MacMahon in ravno tako občasno skače sem ter tja, za kakšno poglavje se zdi, da je vrženo notri »kot nevihta sredi jasnega dneva«, a se knjiga vsekakor odlično bere. Več je zanimivih zgodb, doživetih opisov in izpovedi, opažanj in prvoosebnih opažanj kot pa golega citiranja in navajanja. Predvsem pa je Nikar tako resno jasen in zgovoren dokaz, da ti lahko uspe, če verjameš vase in v svoje sposobnosti. Ostaneš prizemljen in skromen. Osebnostno se zdi, da je Jokić bolj podoben Dragiću kot Dončiću, ne glede na vse pa absoluten košarkarski unikum. Nikola Jokić se še ni pozabil igrati košarke, to pa predvsem zato, ker je zanj to zgolj in predvsem igra.

Beletrina, 2025