Dobri ljudje, vešči nasilja

Na Luko Zorenča sem bil »opozorjen« že ob izidu njegove prve knjige Ris, izpoved bivšega pripadnika specialnih sil. Čeprav jo imam nekje na polici, sem jo preskočil oz. me čaka na branje in zagrizel v tole nadaljevanje …

Ali je bila odločitev prava in bi bilo morda vseeno boljše, da bi se z glavnim akterjem spoznal iz osnov, bom najbrž vedel, ko bom prebral Risa … Luka Zorenč se, poleg tega da je bivši »specialec«, specializiran za medicino, sicer zadnja leta ukvarja z izobraževanji in svetovanji ter drugimi pogodbenimi deli s področja taktičnih veščin, medicinske podpore in varnostnega svetovanja. Na prvi videz in tudi občutek – vojak. Čeprav to ni več. Ali se uporablja naziv pogodbenik, najemnik, plačanec ali kontraktor, zame so tovrstni ljudje vedno »mercenaries«, ta zanimiv izraz mi je ostal v spominu od mladih let. In kakorkoli me je na nek način navduševal, mi je šel obenem tudi vse bolj na živce. Pač, vojak. 

V Dobri ljudje, vešči nasilja, se v uvodnem poglavju spoprime s precej težko odločitvijo, zakaj želi zapustiti vojsko, tvegati, ampak zaživeti drugačno življenje. Pa čeprav mu je jasno, da bo težko počel nekaj v drugačnem, običajnem svetu, ker je pač vojak. In čeprav Risa nisem bral, si upam trditi, da je bil Luka Zorenč predan vojak. Sposoben, profesionalen, učeč in prilagodljiv, tudi glede na situacije, v katerih se je znašel. Najbrž tudi eden tistih, s katerim nočeš »češenj zobat« po nekaj pijačah in po vse bolj bučečem navalu testosterona. Jasno je, iz opisov vseh teh svojih pogodbenih poslov in dogodivščin, da obvlada stvari, o katerih predava, svetuje in izobražuje. Medicina, taktika, varovanje. Lepo je brati o stvareh, o katerih veš nekaj, ampak pravzaprav nič, od človeka, ki jih obvlada. Naj bo to v afriški savani oz. sredi ničesar, v kakšni evropski prestolnici, na vse bolj podivjanem vzhodu (Rusija in Ukrajina) in najbrž še kje. Obenem je človek, ki ga najprej sesuje smrt matere in nato še brata. Vse znanje in veščine tega sveta ti potem ne pomagajo, ko se moraš soočiti s takšno izgubo, ko se je treba soočiti s strtim srcem. 

Zakaj mi gre potem na živce? Ne morem reči, da zato, ker je vojak, čeprav priznam, da imam do vojakov pomisleke in da poznam nekaj neverjetno zoprnih posameznikov, ki so ali pa še vedno služijo domovini. (Ni nujno, da zgolj v uniformi Slovenske vojske.) Poznam tudi nekaj naravnost imenitnih ljudi iz vojaškega sveta, res pa z njimi težje sklepam neka tesnejša poznanstva. Drug svet. Svet, ki mi je zanimiv, a se v njem ne znajdem, ker nisem tak tip človeka. Biti obenem v »službi domovine«, varovati, pomagati, oskrbovati, svetovati in biti obenem tako poln sam sebe. Ne gresta mi skupaj ta človeška plat, skromnost in obenem kot pravijo »larger then life persona«. 

Mogoče je imel tudi Zorenč s tem težave, ko je iz nekega urejenega in vodenega vojaškega okolja prišel na eno prvih pogodbenih zadolžitev v afriško divjino, kjer je bilo treba nenehoma improvizirati, se prilagajati in se še vedno včasih ni zgodilo nič. Iz prebranega bi si upal reči, da se je prav tam soočil z lastno majhnostjo in odvisnostjo od marsičesa (pa ne govorim o kakšnih substancah, ampak takorekoč o osnovnih pogojih za življenje). Tam so mu vojaška strogost, disciplina in tudi trening pomagali, da je zdržal. Ni pa se tam počutil prav dobro ali čisto kot on sam. 

Za razliko tako od Rusije in Ukrajine, kamor je odšel tik pred izbruhom te še vedno divjajoče vojne oz. tik po začetku. Vojaški um ga tu ni pustil na cedilu, videl in razumel je, znal se je gibati, umikati in slediti varnostnim protokolom, nezaupanju in ves čas je imel vklopljen nek radar previdnosti. Prav iz teh dveh primerov se mi je zdelo tako zelo očitno, da bo za vedno ostal vojak.  

Tisto, kar je pri sami knjigi treba omeniti, je vsekakor resničnost oz. pristnost. Dejstvo je, da si laiki življenje teh nekih svetovalcev, taktikov ipd. predstavljamo čisto preveč filmsko. James Bond, Jason Bourne, Ethan Hunt in mnogi drugi posebni agenti, da »zlobcev« niti ne naštevam, so pustili svoj davek. Tako kot mnogi avanturisti, ki potujejo po svetu in kažejo vse turistične bisere, pozabljajo pa na bedo. Ruševine, razvaline, revščino in pomanjkanje osnovnih pogojev za življenje. Tudi tistega, kar noben film ne pokaže, Zorenč pa jasno razloži in zapiše, kako težko je dobiti tako delo. Ne glede na to, kakšen strokovnjak si. Da moraš kdaj kaj narediti tudi brez plačila in na lastne stroške. Pa niso to le izobraževanja, ampak tudi prevoz, bivanje in tako naprej. Veliko več trnja kot cvetov in zvezd. Življenje, kruto in pogosto neprijazno. 

No, v takih pogojih dela Luka Zorenč. Tako, lahko rečemo kar negotovo, Luka Zorenč živi. Ali pač vsaj je in je danes spet s trdim delom in predanostjo ter nenazadnje ljubeznijo do tega, kar počne, živi vseeno nekoliko bolj lahkotno. Zasluženo. 

Iskreno, niti predstavljati si ne znam, kako bi osebno zdržal v takih pogojih brez nekega vojaškega urjenja in sposobnosti odrekanja. Ker vsi smo lahko pametni, kako bi šli pomagat tja in tja ali pa nenazadnje, kako bi šli živet na samoten otok brez vsega, kar nam je danes postalo del vsakdana (npr. elektrika, tekoča voda, stranišče, topel tuš, internet, streha nad glavo – ne berite tega v vrstnem redu!), ampak najbrž več kot nekaj dni ne bi zdržal nihče od nas. Kako pravijo – cena miru je visoka? Najbrž drži, ne glede za to, za kakšen mir gre.  

Dobri ljudje, vešči nasilja ni knjiga za vsakogar. Področja, o katerih piše avtor, vas morajo vsaj malo zanimati, če so vam vsaj malce znana, toliko boljše in toliko bolj zanimivo. Če pa pričakujete vratolomne pregone po prestolnicah, visoko tehnološko opazovanje daleč od oči, izdaje na državnem vrhu, kovčke, polne denarja ali pa avanturistično preganjanje krivolovcev po afriških stepah in brezpotjih … no, tega ni. Ker tega pravzaprav ni. 

Samozaložba, 2025