Naslov knjige oz. biografije, po katerem boste ljubitelji jugoslovanskega rocka nemudoma vedeli, o kom knjiga govori. Gre za uvodni stavek pripovedne pesmi z istim naslovom na prvencu Das ist Walter in kot uvod v eno najbolj znanih pesmi – Zenica Blues.
Zabranjeno pušenje, ena najbolj znanih in zagotovo tudi poslušanih glasbenih zasedb iz tistega (osemdeseta 20. stoletja) časa. No, njihova poslušanost in priljubljenost tudi v zadnjih letih ni popustila. Nočete vedeti, kakšne cene dosegajo njihove vinilne plošče iz tistega obdobja. Nastali so dobesedno na ulicah in v kleteh Sarajeva ter v besedila prelili številne zgodbe z mestnih ulic, stanovanj, parkov, kleti in taksijev. Kljub punk koreninam so bili med začetniki novega primitivizma, ki so si ga potem lastili mnogi drugi, njihovo delo je bilo neločljivo povezano tudi s priljubljeno TV-oddajo Top lista nadrealista. Vse skupaj je občasno prekinil kakšen škandal, potem žal tudi vojna, zadnji dve desetletji pa tako ali drugače lahko spremljamo spor med nekoč glavnima akterjema – Sejom Sexonom in Neletom Karajlićem. In upam si trditi, da bo pekel skoraj zagotovo zmrznil in še kaj drugega za povrh, kot da bi videli tisto najboljšo postavo Zabranjenog pušenja še kdaj združeno na odru. In če se to zgodi, si bodo oder najbrž delili z Johnnyjem Štulićem in Videosexom.
Knjigo Patim to kao da je bilo danas, ki je na nek način veliko več kot biografija Zabranjenog pušenja in Seja Sexona, sta skupaj pisala Boro Kontić in Sejo Sexon (s pravim imenom Davor Sučić). Boro Kontić je bil tisti, ki je leta 1979 začel z radijsko domislico, imenovano Top lista nadrealista, ki je bila pravzaprav kolaž glasbe, različnih efektov in arhivskih posnetkov, vse skupaj z dodatkom tipičnega sarajevskega humorja. No, za preboj je poskrbel Zlatko Arslanagić (njega poznate predvsem kot glavnega ustvarjalca v skupini Crvena jabuka), ki je Bori ponudil nekaj več konkretne in izvirne vsebine – prva je bila napad in zasedba Radia Sarajeva s strani članov Top liste nadrealista.
Tako da ne skrbite – vse tisto, kar je kasneje počel Radio Ga-Ga, kar so in še vedno z jutranjim radijskim programom počnejo številne komercialne radijske postaje, je na nek način odkrivanje tople vode. Ekipa Top lista nadrealista je vse to in še kaj več, še kaj bolj drznega, predvsem pa izvirnega, počela na začetku osemdesetih. Seveda so imeli tudi oni odlične učitelje, predvsem pri Letečem cirkusu Montyja Pythona in na nek način tudi v stripovskem Alanu Fordu. Vedno znova stojim tudi za trditvijo, da Branko Đurić – Đuro (ki je bil nepogrešljiv del ekipe nadrealistov) v vseh oddajah in filmih, ki jih je produciral v zadnjih tridesetih letih, ni ponudil kaj bistveno novega, ampak predvsem izboljšane šale in prijeme Nadrealistov.
Zgodbi Top liste nadrealista (še vedno smo pri radijski različici) in Zabranjenog pušenja sta se odvijali takorekoč ena mimo druge. Nele Karajlić (s pravim imenom Nenad Janković) in Zena (s pravim Zenit Đozić) sta bila člana obeh nenavadnih sarajevskih kolektivov. Zabranjeno pušenje so bili tedaj – decembra 1980; čistokrvni punk band, ki je nastopal po kleteh, garažah, zakloniščih in pravzaprav vseh prostorih, ki bi jim danes težko rekli koncertno prizorišče. Bora Kontić je od prvega koncerta dalje verjel in bil prepričan, da gleda nekaj res velikega. Nekaj veliko večjega od Top liste nadrealista.
A bilo je to zelo stresno obdobje po Titovi smrti, ko šale, sploh pa s političnim prizvokom, niso bile najboljše sprejete. Nadrealistom in Zabranjenom pušenju je na pomoč priskočil takrat eden najbolj znanih sarajevskih rockerjev Milić Vukašinović – Mića (Vatreni poljubac), v njegovem krogu sodelavcev pa je bil tudi Goran Bregović (njega najbrž ni potrebno posebej predstavljati?), ki je Pušenju kasneje občasno veliko pomagal ter Zoran Redžić (basist v skupini Bijelo dugme, njegov starejši brat je igral pri Indexih), lokacija pa klub Mažestik. Zabranjeno pušenje, ki so tedaj že ustvarjali veliko lastne glasbe – prvo besedilo, ki ga je napisal Sejo Sexon, je bilo Anarhija all over Bašćaršija s kultnim verzom »Sejo se danes super osjeća«, ki smo ga kasneje rahlo spremenjenega slišali tudi v filmu Outsider, za katerega je glasbo ustvarjal Saša Lošić, frontmen Plavog orkestra, še enega nesmrtnega sarajevskega benda; pa je tedaj že pripravljalo prvenec Das ist Walter.
Mlajši boste ob omembi Das ist Walter najbrž pomislili na priljubljeno čevabdžinico, nekateri na pesem Dubioze Kolektiv Walter, starejši pa seveda na kultni film Valter brani Sarajevo z vsemi najpomembnejšimi jugoslovanskimi igralci tistega časa. Kdo je pravzaprav Valter? Narodni heroj Vladimir Perić – Valter ali … kot vidimo na koncu filma, mesto Sarajevo? No, kot zanimivost – lani sem si med pohajkovanjem po bivši skupni državi kupil strip Valter brani Sarajevo Ahmeta Muminovića in bil osupel nad podatkom, da so na Kitajskem (kjer so nad Valterjem navdušeni) prevod stripa natisnili v kar osmih milijonih izvodov!!! Za Kitajsko sicer drobiž glede na število prebivalcev, za nas pa …
In tu v knjigi Pamtim to kao da je bilo danas šele na sceno (ali med strani) stopi Sejo Sexon oziroma Davor Sučić. Sejo Sexon je bil glavni tekstopisec Zabranjenog pušenja in tisti, ki ste skupino začeli spremljati šele po razpadu bivše skupne države in po zaslugi uspešnice Možeš imat moje tijelo (z albuma FIldžan viška), boste morda presenečeni, da je bil Sejo sprva zgolj kitarist. Peti je začel šele potem, ko moral. Glavni pevec je bil dr. Nele Karajlić, izvrsten interpret in nastopač, poln norih domislic, kako še dodatno začiniti koncertni nastop, ki je bil praviloma vedno nekje na robu pogojno sprejemljivega.
Zabranjeno pušenje so za čas rajnke SFRJ izdali le štiri polnokrvne albume – že omenjenega Das ist Walter (1984), Dok čekaš sabah sa šejtanom (1985), Pozdrav iz zemlje Safari (1987) in Male priče o velikoj ljubavi (1989). Štiri plošče, za katere upam trditi, da bi jih moral imeti v lasti vsak ljubitelj kvalitetne jugoslovanske glasbe. Slabih skladb takorekoč ni, mogoče so samo tiste malo manj znane. Boro in Sejo pa nas skozi knjigo poneseta skozi ustvarjanje vseh štirih plošč in posamezne zgodbe – od Selme do Fikrete, Selene do Šekija (morda niste vedeli, ampak Šeki Gayton, bobnar in taksist, je bil kasneje bobnar Sokolov in nekaj časa njihov manager), Ibre do gospođe Brams in seveda vse do Pišonje in Žuge (ki sta bila resnični osebi), Vratnika, FK Sarajevo in FK Željezničar, izvedeli boste, ali je baba Atif v resnici obstajal, potem je tu seveda nesmrtni Asim Ferhatović – Hase in tako naprej.
Skozi vse to se prepletajo Nadrealisti, tudi njihov kasnejši prehod in uspeh na televiziji ter izdajanje kaset, pa afere – med najbolj slavnimi in zloglasnimi je seveda »Crko Maršal«, ves čas okoli skupine kot sateliti krožijo Milić Vukašinović, Elvis J. Kurtović, Goran Bregović, Đuro in njegova Bombaj štampa, pa Plavi orkestar in Crvena jabuka, za kratek čas Emir Kusturica, v duhu je tu pogosto Johnny Štulić (kot vzornik, zgled kreativnosti in pesnik z mestnega asfalta) in nemalokrat tudi Buldožer (predvsem z vidika nepredvidljivosti in kreativnosti), tudi mimo še enih slovenskih »enfant terrible«, Laibach, ne gre. Anekdote, mestoma zelo preproste razlage, cel pojem in kult novega primitivizma, kaj in zakaj se je dogajalo in zgodilo – skozi oči in pripoved takorekoč glavnega akterja.
In seveda je potem prišla vojna … Sarajevo kot smo ga nekdaj poznali in si danes domišljamo, da je spet tako, je iz enoločnice bratstva in edinstva postalo kotel sovraštva in nestrpnosti. Naenkrat je postalo pomembno, kaj je kdo, vojna pa je pokazala tudi, kdo je kaj. In tako kot je Sejo Sexon s svojimi, takrat smo jim rekli zagrebški Zabranjeno pušenje, izdal ploščo Fildžan viška, je Nele Karajlič v Beogradu izdal Ja nisam odavle. Obe takorekoč povojni plošči, a močno zaznamovani z vojno in duhom starega Zabranjenog pušenja. Sam sem imel takrat priložnost v razmeroma kratkem obdobju videti obe zasedbi – Sejova me predvsem zaradi neprepričljivega glasu in glasbeno malce nenavadne podlage ni prepričala, Neletova v slabo napolnjeni Hali Tivoli toliko bolj – punk-rock, povezovalne domislice in šale ter glas oz. izvedba kot je treba. Brez nekega – oprostite izrazu, političnega sranja in obsojanja.
Na tej točki, govorimo o koncu devetdesetih, so se zadeve med glavnima akterjema začele zaostrovati. In kot Sejo razloži v Pamtim to kao da je bilo danas, precej grobo, nespametno in – pa mi še enkrat oprostite, balkansko. Sejo Sexon kaj veliko sicer ne komentira, a pojasni dovolj, da bo tudi povsem neukemu bralcu postalo jasno, da je bil Nele Karajlić tisti, ki je šel čez mejo na področju spoštovanja oz. bolj kršenja avtorskih pravic. Dejstvo je, da Sejo ne oporeka plošči Ja nisam odavle, niti ne kasnejšemu delu pod imenom No Smoking Orchestra (kjer je sodeloval tudi Emir Kusturica) in žanru »unza-unza time«, ampak ima težave s tem, da je Nele pesmi (besedila, glasbo) in konec koncev celo ime skupine prodajal kot svoje. Prodajal. Seveda na ta račun tudi služil.
Sejo Sexon se v knjigi seveda loti tako medvojnega kot povojnega obdobja, iskanja prostora pod soncem, oživljenega in spremenjenega Zabranjenog pušenja, svoje vloge kot pevca in nastajanja novih plošč, kjer govorijo o novih temah, a skušajo ohraniti socialno angažiran in pripovedni duh osemdesetih. Ali jim uspeva? Presodite sami. Osebno mi je Fildžan viška povsem solidna plošča, tudi zadnja Karamba! (2022) ni napačna, izgubljati so me začeli pri Agent tajne sile (1997) in Bog vozi Mercedes (2001), tako da nekaterih plošč vmes nisem niti zaznal. Zdelo se mi je, da tokrat pa gre za odkrivanje oz. pogrevanje (lastne) tople vode in da nimajo kaj povedat, za nameček so bili takrat pri nas zelo aktivni Zaklonišče prepeva, ki so na trenutke zveneli kot slaba kopija kopije (sprva Riblje čorbe in kasneje Sejovega Zabranjenog pušenja).
Sejo Sexon verjame v svoje delo in verjame v Zabranjeno pušenje. Poleg tega je delal tudi glasbo za gledališče in film ter seveda veliko nastopal. Iz knjige je jasno, da s ponosom gleda na vse, kar je v dobrih štirih desetletjih delovanja ustvaril in dosegel. Kanček obžalovanja morda, ker so šle nekatere stvari tako daleč in se tudi on sam zaveda, da tistega Zabranjenog pušenja iz osemdesetih ne bomo nikoli več videli in slišali. Skratka – če radi poslušate Zabranjeno pušenje in želite izvedeti še marsikaj več, je potem to knjiga o vas.
In naj storim še en korak vstran. Pamtim to kao da je bilo danas je biografija. Edino kar v njej pogrešam, so pogledi in mnenja ostalih članov oz. ljudi, ki so (so)ustvarjali Zabranjeno pušenje, a po drugi strani knjiga ne nosi naslova npr. Avtorizirana biografija Zabranjenog pušenja. Nekaj več kot 300 strani. Diskografija in fotografije. V celoti je objavljenih nemalo besedil, ki so umeščena v sam kontekst pripovedi. Izvemo marsikaj, bodisi pozabljenega, zamolčanega ali celo skritega, mogoče nepojasnjenega. Nekaj časa nazaj sem pisal o avtorizirani biografiji skupine Niet in njenemu ustvarjalcu oz. piscu očital marsikaj – predvsem praznost. Pamtim to kao da je bilo danas pa poleg kopice znanega in manj znanega ponuja veliko vsebine. In je kot taka lahko tudi zgleden primer, kako napisati berljivo in zanimivo biografijo.
buybook, 2024
maticpise.com 