My Game My Way

Svetislav Pešić je v svetu ne le jugoslovanske, ampak kar svetovne košarke, znan kot eden najboljših trenerjev, naj si bo na klubski ali reprezentančni ravni. V tej avtobiografiji razkriva, kako se je iz dobrega igralca razvil v odličnega trenerja in v drugem delu postreže z nekaj že kar strokovnimi vpogledi v delo trenerja in seveda tudi želen pristop igralcev. 

Svetislav Pešić je eden tistih košarkarkih genijev s področja bivše Jugoslavije, ki je nase sicer opozoril že kot igralec, a v generaciji, s katero je rasel in igral (rojeni v obdobju po drugi svetovni vojni, npr. Čosić, Plečaš, Jelovac, pa tudi že Slavnić, Kičanović, Dalipagić idr.) ni mogel ravno dominirati, se je pa že tedaj kazal z izredno košarkarsko inteligenco in bil že kot igralec podaljšana roka trenerja. Kariera v beograjskem Partizanu je bila zaznamovana s sporom s trenerjem, svoj vrhunec je doživel pri sarajevski Bosni, s katero je konec sedemdesetih osvojil tako naslov državnih prvakov kot pokal (kar takrat ni bilo niti približno enostavno), bili pa so tudi prva jugoslovanska ekipa z evropsko krono – leta 1979 so bili najboljši v tekmovanju, ki mu danes rečemo Evroliga. Iz igralskih oblačil se je dobesedno preoblekel v trenerska in nadaljeval svoje delo pri Bosni, tisto še bolj pomembno obdobje pa je nastopilo, ko je postal trener mlajših jugoslovanskih, torej državnih selekcij.

Tudi v knjigi daje izredno veliko poudarka t. i. »projektu Bormio2 – v Bormiu je leta 1987 potekalo svetovno prvenstvo U-19 (torej za igralce mlajše od 19 let), kamor je Pešić pripeljal igralce, s katerimi je v prejšnjih dveh letih osvojil dve zlati medalji na evropskih prvenstvih za mlajše, torej v U-16 in U-18 kategorijah. Pa ne le igralce – vzpostavljen je bil sistem in lahko rečemo, da je bila vzpostavljena jugoslovanska filozofija košarke, ki je bila in je še danes takorekoč med najboljšimi na svetu. V tisti generaciji so izstopali Toni Kukoč (izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva), Dino Rađa, Vlade Divac, v ekipi je bil tudi že Aleksander Đorđević, pa Miroslav Pecarski in tudi »naš« Teoman Alibegović ter recimo Luka Pavičević. Igralci, ki so kasneje tvorili steber jugoslovanske ter nato hrvaške in srbske košarke, bili najvidnejši člani največjih evropskih klubov – med katerimi so bili tedaj jugoslovanski!; viden pečat pa so pustili tudi v ligi NBA. Ni šlo le za igralce ali trenerja. Šlo je za selekcijo, spremljanje, analizo, priprave, povezanost, način igranja in razmišljanja in seveda bi kdo lahko rekel, da ni težava biti dober trener in zmagovalec s takimi igralci, ampak po drugi strani – lahko je še veliko težje. Ampak Pešić, ki je izhajal iz filozofije Nikolića, Žeravice in drugih trenerskih velikanov, je uspel. 

In če bom v nadaljevanju naštel igralce iz te zlate bormijske ekipe in druge že uveljavljene, je treba na tem mestu izpostaviti tudi številne jugoslovanske trenerje, ki so tedaj želi uspehe trdega dela – Tanjević, Ivković, Maljković, Novosel, Jelovac, kasneje tudi Skansi in drugi.  

V finalu so bili boljši od Američanov, ki so tedaj igrali z univerzitetnimi, tj. bodočimi NBA, igralci – tako v tedanji ekipi najdemo npr. Garyja Paytona, enega najboljših organizatorjev igre v devetdesetih, Larryja Johnsona (ki je kasneje recimo igral z Divcem pri Hornetsih) in Staceyja Augmona.

Seveda pa projekt Bormio ni pomenil le te ene zmage, enega naslova svetovnih (mladinskih) prvakov, ampak je pomenil prihod nove generacije, ki bo v članski ekipi igrala skupaj z Draženom Petrovićem, Juretom Zdovcem, Zoranom Čuturo, Željkom Obradovićem, Žarkom Paspaljem, Stojanom Vrankovićem, Predragom Danilovićem in mnogimi drugimi, torej velikani jugoslovanske in svetovne košarke. Ekipa, ki je naslednje leto na olimpijskih igrah (1988) osvojila srebrno medaljo, bila potem najboljša na evropskem (1989) in svetovnem prvenstu (1990) ter še leto kasneje na tistem znanem evropskem prvenstvu (1991), ki ga je Jure Zdovc predčasno (dobesedno tik pred polfinalom) zapustil zaradi slovenske osamosvojitve in vojaške agresije. In ne gre pozabiti, da so jim tedaj nasproti stale izvrstne reprezentance Španije, Italije, Grčije, Sovjetske zveze in seveda ZDA. (Ja, pogrešam tiste čase, ko se je igrala čudovita in navdihujoča košarka). In saj veste – to je tista reprezentanca (mogoče so jo Atomsko Sklonište predvideli že konec sedemdesetih v svoji pesmi Ne cvikaj generacijo?), okoli katere se še vedno krešejo mnenja, da je bila najbrž edina, ki bi lahko enakovredno igrala (in morda celo premagala) sloviti, en in edini Dream Team 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni.  

Obenem je projekt Bormio za Pešića pomenil vrhunec in zaključek oz. široko odprta vrata za nove priložnosti. Precej nepričakovano ga je prepričala ponudba iz države, ki je prej kot po košarki slovela po nogometu – iz Nemčije. Ampak Pešića je – kot priznava; prepričalo prav to, da ni prišel v nek postavljen in delujoč sistem zvezdnikov z velikimi pričakovanji, ampak je bil on tisti, ki je gradil sistem, brusil igralce in – pomnite evropsko prvenstvo v košarki leta 1993? Jaz se ga bolj spomnim po tem, da je Dražen Petrović v kvalifikacijah za to prvenstvo odigral svojo zadnjo tekmo, proti Sloveniji in naslednjega dne umrl. Nemčija pa je na domačem prvenstvu postala evropski prvak. Z ekipo, kjer je bil največja zvezda pravzaprav trener, Svetislav Pešić. 

Sledilo je sedemletno obdobje pri berlinski Albi, kjer je nadaljeval svoje delo iz nemške reprezentance – gradil je sistem, vzgajal trenerski štab, filozofijo, izbiral in vzgajal igralce, klubsko kulturo in tako naprej. Vse tisto, zaradi česar je nemška košarka – klubska in reprezentančna; še danes v evropskem in blizu svetovnega vrha. Pa nova sprememba – vodenje jugoslovanske reprezentance (takrat npr. z Bodirogo, Stojakovićem, povratnikom Divcem in drugimi) in najprej osvojeno zlato na evropskem prvenstvu 2001 in potem eno največjih presenečenj v svetovni košarki – po 11. septembru 2001 je naslednje leto v Indianapolisu potekalo svetovno prvenstvo v košarki. Za Nemčijo je takrat recimo igral sin Svetislava Pešiča, Marko Pešić, za ZDA pa med drugimi Reggie Miller, Paul Pierce, Baron Davis, Shawn Marion, Ben Wallace, Michael Finley in Elton Brand. In za Jugoslavijo? Poleg prej omenjenih še Rakočević, Jarić, Drobnjak, Tomašević in Gurović, odlični ekipi pa sta imeli takrat tudi Brazilija in Argentina (na koncu drugi), Nemčija pa je imela takrat v svojih vrstah Dirka Nowitzkega (najboljši strelec, najboljši igralec prvenstva, sicer tretje najboljše ekipe takratnega svetovnega prvenstva). In vsemogočne ZDA? Najprej so jim mero vzeli Argentinci, v nepričakovenm četrtfinalnem obračunu še Jugoslavija in nato v tekmi za 5. mesto (!) za nameček še Španija. Jugoslavija je bila v finalu po podaljšku boljša od Argentine. Saj vem, vse te statistike si lahko preberete kjerkoli na sevtovnem spletu, ampak v My Game My Way boste o tekmah, pripravah in razmišljanjih lahko brali iz perspektive tistega, ki prevzame odgovornost za poraz, trenerja. 

Po še enem kariernem in trenerskem vrhuncu je Pešić šel novim izzivom naproti – med vrhunce vsekakor lahko zapišemo trojno krono z Barcelono (špansko prvenstvo in pokal ter Evroligo, vse v isti sezoni, kar je v košarki prej izjema kot pravilo), pa razgibano klubsko popotovanje po Evropi (Španija, Italija, Nemčija, Srbija, Rusija), leta 2021 pa je znova sedel na klop srbske košarkarske reprezentance. Tu je bil Miloš Teodosić, eden najbolj kreativnih organizatorjev igre 21. stoletja, pa seveda Nikola Jokić, v tem trenutku zagotovo eden najbolj inteligentnih košarkarjev, prvak lige NBA in MVP. Srebro na svetovnem prvenstvu 2023 (poraz proti Nemčiji) in bron na olimpijskih igrah 2024 (zmaga proti Nemčiji in lepo ali grdo, poraz v nenavadni polfinalni tekmi proti ZDA). In če se je ne več najmlajšemu Teodosiću Pešić skoraj zlahka odrekel, je ekipo gradil okoli Jokića in njegove genialnosti (povprečje na olimpijskih igrah 19 točk, 11 skokov in 9 podaj), mu dodal Bogdanovića, Micića, Petruševa, Avramovića, Marinkovića, Jovića in mnoge druge. Kje bodo na letošnjem evropskem prvenstvu? Visoko, najbrž/morda višje od Slovenije. Zakaj? Tudi zaradi Svetislava Pešića. Igorju Kokoškovu s Srbijo ni uspelo to, kar mu je uspelo s Slovenijo, najbrž pa je vseeno postavil neke temelje, na katerih je Pešić uspešno gradil in žel uspehe. Pri nas ni uspelo niti Trifunoviču niti Sekuliću, pa čeprav imamo najbližji ekvivalent Jokiću – Luko Dončića. 

Tisto, kar je pri knjigi všečno, zanimivo in privlačno, je vsekakor dejstvo, da je Pešić v svojih zapisih neposreden in iskren. S kom se je sprl, kdo je len, kdo je iznajdljiv, kdo zna goljufat, kdo je zabaven in kdo je strogo profesionalen. Kako je on krmaril skozi vse to – pomočnike, lastnike in menedžerje oz. športne direktorje klubov, s kom vse je imel opravka, s kakšnimi pričakovanji in zahtevami, zakaj se je določeno poglavje zaključilo prej, še pred vrhuncem. Dejstvo, da so zapise s sicer kratkimi, ampak sporočilno močnimi izjavami dopolnili Divac, Stojaković, Bodiroga, Rodl, Alexis, Schrempf, Welp, Gasol in mnogi drugi velikani evropske košarke, ki so Pešiću neizmerno hvaležni, da so bili del njegove kariere.  

Pešićevi karieri v knjigi sledi še njegova (trenerska, košarkarska in nenazadnje življenjska) filozofija, ki ji pripade kar lep del knjige, ampak nam da vpogled v njegov način dela in razmišljanja. Na trenutke dolgočasno, na trenutke strokovno, ampak za vse tiste, ki jih košarka zanima – iz kateregakoli vidika že; vsekakor zanimivo branje. Predlagam ga tako staršem (perspektivnih) košarkarjev kot tudi slednjim – odrekanje, trening, odrekanje, trening oz. kot na neki točki zapiše Pešić – bistvo uspeha je ponavljanje. Torej, trening. Ni vse le talent, ampak je to zgolj začetek. In imeti dobrega trenerja, ne glede na to, ali je igralec na začetku svoje košarkarske poti, na točki prehoda med člane, pred vrhuncem ali na vrhuncu kariere, je odlična popotnica. In seznam igralcev, klubov in dosežkov Svetislava Pešića je občudovanja in spoštovanja vreden. Recept za uspeh? Ne, vsekakor pa smerokaz. 

Pi-press Pirot, 2023