Knjiga, ob branju katere sem se (pre)večkrat počutil zelo nelagodno. Selma Skenderović je nekakšen »ženski Goran Vojnović« prihajajoče generacije ustvarjalk, ki ne pripadajo nikomur.
Tale zadnja oznaka mogoče zveni malo grobo in naj jo pojasnim – Goran Vojnović v svojih romanih in zgodbah, naj so izmišljene (čeprav to niso nikoli) ali pač (avto)biografske, pogosto piše o tej razdvojenosti in še dodatnih težavah. Čigav si? Ne glede na to, iz katere države bivše Jugoslavije prihajaš oz. prihajajo tvoji starši in četudi si rojen v Sloveniji, ne boš nikoli Slovenec. Pač, si »od dol«. Saj veste, s tistim stereotipnim mehkim l-jem. In ko se ti avtorji (in avtorice, seveda, dovolite mi to menda nevtralno poimenovanje v moškem spolu) mogoče enkrat na leto odpravijo na obisk h kakšnim sorodnikom, kamorkoli že, so za njih takorekoč tujci. Janezi, prodane duše. In vsekakor se mi zdi, da tudi Selma Skenderović sodi v to skupino. In naj na tej točki – kot sem že tolikokrat omenil pri ustvarjalcih, katerih korenine so izven Slovenije; zapišem, da je njeno obvladovanje slovenskega jezika odlično. Ko sem pred časom po službeni dolžnosti prebiral komentarje in sporočila naših domoljubcev, me je kar bolelo ob njihovem bornem znanju njihovega materinega (ja, napaka je, vem, z razlogom) jezika, tj. slovenščine.
Vedel sem, da njena dela od nekje poznam in da sem na ta način že razmišljal. Zanimiv strip Iztoka Sitarja Dekliške oči ali O tem se ne govori prinaša upodobitvi dveh njenih del, zgodb – Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina. In že tam sem zaznal to razdvojenost in večno izpraševanje »kdo sem, čigav/a sem?«.
A vse to niso razlogi mojega nelagodja med branjem In če vsi pozabijo. Avtorica je junakinjo Zino (ali daljše Zineto) postavila v dve okolji, dve vlogi, v obeh je tujka. Ni pomembno, ali je od dol ali od gor, pač tujka. V svoji sobi v študentskem naselju, že prej na srednji šoli in sedaj na fakulteti, je pač muslimanka, ki se sicer ne zakriva, ne moli n-krat dnevno, a ne je svinjine, uživa alkohola in je preprosto čudna. Nihče se ne vpraša, kaj je v resnici za tem čudnim, nezaupljivim, previdnim in nenazadnje spoštljivim obnašanjem.
Nasilje, ogromno nasilja. Nad njo in mlajšo sestro Almo, občasno tudi nad mamo. S strani očeta. Z roko, pasom, prepognjenim pasom, zaponko na pasu ali pač, preprosto in na videz neboleče, z besedo. V vsakem primeru nepotrebno, kruto in neusmiljeno. In še bolj kot vse našteto – sprejeto.
Druga plat Zinine zgodbe se dogaja nekje na področju Kosovske Mitrovice, Prizrena in vseh teh nenavadnih vasic, kjer se mešata (ampak tega seveda ne želita!) predvsem bosansko in albansko prebivalstvo, če srbsko in kosovarsko pustimo ob strani. Kdo je kdo, kdo pripada komu, kdo ima več premoženja in kdo ima več pravic? Sorodniki in sosedje, nenavadne vezi, ki nam iz stavka v stavek odkrivajo in razkrivajo bridko ozadje, ki nam, Slovencem, ni znano, še manj pa jasno. In če smo pošteni – tudi marsikje pri nas ni drugače. Sploh pri tistih najbolj klenih, vernih in popolnih. Poniževanje žensk, ustrahovanje, trpinčenje, zanemarjanje, popolna izolacija in še kaj – vse to je povsem običajno. Karkoli iz teh okvirjev ali globoko zakoreninjenih navad izstopa, odstopa, je v resnici čudno. Zanikanje, zvračanje in preusmerjanje krivde in posledično nerazumevanje vse drugih ter obtoževanje na račun nehvaležnosti.
Prva beseda, na katero pomislim? Kruto. Res kruto. Nerazumljivo. Živimo v 21. stoletju, času največjega napredka, ko se ljudje žal vse bolj pogosto obnašamo slabše od živali. (Najbrž sem celo užalil živali, saj kot pravijo – živali v krdelu nikoli ne sledijo najbolj butasti, ampak najbolj sposobni, najpogumnejši, dejansko naj-nekaj, pri nas pa …). Med prebiranjem In če vsi pozabijo sem nemalokrat pomislil na roman Živela bom nizozemske pisateljice turških korenin Lale Gül. Podobna razmišljanja in podobne bitke.
In seveda, kar se ob tovrstnih knjigah vedno vprašam – koliko je biografskega? Ali je to avtoričin način spopadanja s spomini, z bolečino, travmami, nerazumevanjem? Vsekakor upam, da ne. Obenem si mislim, kako je to knjiga, ki bi jo morale brati generacije današnjih najstnikov, ki so prepričani da vse vedo, ampak nič nimajo, niti pravic ne, hkrati pa imajo – oprostite izrazu; polne riti vsega. Ali kot pravijo južno od sončne strani Alp – »tuđim kurcem koprive se mlate«.
Iskreno – In če vsi pozabijo ni prijetna knjiga, je pa vsekakor knjiga vredna branja. Pogosto brez dlake na jeziku – kot življenje. Kruto in neposredno – kot življenje. In ob koncu je človek vesel, da živi, kjer živi in je, kar je, ker … hja, čigav udarec pravzaprav bolj boli – tisti od človeka, ki bi te moral imeti rad ali pač od realnosti, v katero se vsak dan zbujaš?
Cankarjeva založba, 2024
maticpise.com 