Iztok Sitar je v lastni stripovski maniri interpretiral in upodobil deset kratkih zgodb petih slovenskih avtoric. Naslov pove kar precej – gre za zgodbe žensk o (mladih) ženskah in za nameček o temah, o katerih raje molčimo.
Dekliške oči ali O tem se ne govori je, kot vam ja lahko jasno, že iz uvoda ter tudi naslova, zanimivo in pogumno delo. Moški se je lotil obdelave in predelave oz. stripovske interpretacije ženskih del, o ženskah. Zanimivo, ker gre za stripovsko interpretacijo in pogumno, ker je to pač storil moški. In žal so pri nas lahko te stvari hitro razumljene narobe. Ampak stvari, o katerih pripovedujejo kratke zgodbe in posledično ta knjiga, so pomembne in o njih bi morali govoriti.
Ana Schnabl (katere Plima me osebno ni navdušila) je zastopana z zgodbama Ana in Posoda – prva o anoreksiji, druga (zelo pretresljiva) o spontanem splavu. Zgodbi Upornica in Razgled sta delo Nataše Skušek, obe na nek način govorita o zlorabi. Upornica nam predstavi zgodbo najstniškega dekleta, ki odrašča v družini, kjer je duhovnost na prvem mestu, čemur se dekle upira. Ampak razlog za njen upor (navidezni) družinski duhovnosti je iskati v tem, da jo oče spolno zlorablja. Razgled po drugi strani na koncu zgodbo malce obrne, saj najprej gledamo podrejen položaj mlade tajnice, ki jo nadrejeni spolno izkorišča, a se vlogi nato (presenetljivo) obrneta.
Selma Skenderović svoje junakinje postavlja v vlogo tujk, priseljenk, ki se soočajo z iskanjem tako lastne kot nacionalne identitete. Pravzaprav obe zgodbi Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina pripovedujeta o tem nenehnem boju – ugajanja okolici, zavračanja okolice in nato upiranja okolici. Sicer na različne načine, a vseeno se odlično kaže tisto večno vprašanje, s katerim se spopadajo številni slovenski avtorji, ki niso »čisto« slovenski – kdo sem in kaj sem?
Samanta Hadžić Žavski se je spopadla s še eno tabu temo – nasiljem. V Bejzbolki se mlada natakarica vsakodnevno sooča in spopada s seksizmom, nekega dne pa gre vse skupaj predaleč. Vprašanje – ali je mlada natakarica junakinja ali (pozitivna) antijunakinja? Ob Bilečanki priznam, da sem se zgrozil, a zgodba imenitno naslika stisko, s katero se spopade mnogo mater – skozi nosečnost in potem otroštvo. Lepo, krasno, čudovito in enkratno doživetje »postati in biti mater« je lahko pač zelo naporno, utrudljivo in celo nemogoče. Za nekatere preveč …
Potem je tu še Suzana Tratnik, ki se v svojih delih loteva istospolne oz. lezbične ljubezni, ki jo tudi v 21. stoletju še vedno težko dojemamo in še težje sprejemamo. Vse skupaj je šlo pri razmejevanju še korak dlje, o čemer govori prva njena zgodba – Oboje, kjer imamo opravka s problem interseksualnosti. Nerazumno pa upodobi silno, a neuslišano ljubezen homoseksualnega dekleta do heterosekusalne punce – vsi ti dvomi, poizkusi, pa tudi vsiljevanje in nerazumevanje – ene in druge junakinje; nerazumna in nepričakovana dejanja, ki vse skupaj še dodatno zmedejo in zaostrijo …
Sitarjev stripovski slog bo nekaterim všeč, drugim spet ne, ga pa v spremni besedi odlično razloži in utemelji Sarival Sosič ter opis in kritiko ustvarjanja stripa dvigne na višjo raven. Pač stripi niso le slikice in oblački z dialogi, ampak so pomembne tudi barve oz. barvni odtenki, linije ter predvsem sposobnost prikazovanja čustev, od katerih omenjena dela kar kipijo.
Upam, da vam je skozi kratke opise jasno, da so teme, ki so se jih lotile avtorice – in seveda tudi Iztok Sitar kot avtor stripa; zares pomembne ter da vam v opisih nisem povedal preveč. Menim, da je Sitarju uspelo odlično nastaviti posamezne zgodbe, ki imajo zelo samosvoj tok, mestoma šokirajo, vsekakor pa dajo misliti ter iz njih izvleči bistvo. Bistvo je, da se o tem ne govori, pa bi se moralo. In upam, da se bo.
Buča, 2024
maticpise.com 