Brana Jakubovića poznamo predvsem kot nepogrešljivega člana zasedbe Dubioza Kolektiv, občasno mi katero od družbenih omrežij predlaga (včasih pa, grobo rečeno, izvrže) kakšnega od njegovih pronicljivih zapisov …
Brano Jakubović je tisti, ki smo ga spoznali kot MC-ja med karantenskimi (še pomnite covid19?) koncerti Dubioze Kolektiv, vsekakor pa gonilna sila skupine. O Dubiozi Kolektiv sem nekajkrat že pisal in jim do tega dne ne morem očitati nič. Hvaležen in vesel sem, da živim v času, ko lahko uživam v njihovi glasbi. Videl sem jih takorekoč na njihovih začetkih in še vedno lahko uživam v njihovi novi glasbi in koncertih. Ne glede na okoliščine gre za odlične glasbenike, sposobne improvizacije kadarkoli in kjerkoli (pač ne bom pozabil njihovega nastopa na neslavnem zadnjem Rock Otočcu na Kopališču Laguna, ko je zmanjkalo elektrike ali pa njihovega fantastičnega nastopa v sklopu projekta New Sounds of Europe pod okriljem MTV-ja in MTV Adrie v Zagrebu pred le nekaj deset nastopajočimi, ko mi je postalo jasno, da gledam »nekaj velikega«), družbeno angažirani, vedno pripravljeni se postaviti na stran »malega človeka«, z izvrstnimi besedili in nastopi, kjer te glasba preprosto mora prepričati, sicer glasbe in moči sporočilnosti ne razumeš.
Tudi dejstvo, da so prisotni že dve desetletji, je zgolj potrditev, da vedo, kaj delajo. In čeprav se pogosto zdi, da je veliko tega gverilskega in spontanega (ob čemer se nehote spomnim na naše genijalce TerraFolk), pravzaprav ni, kar je pravzaprav predvsem potrditev, kako odlični, odločni in prepričani so v svoje delo, da ne rečem kar poslanstvo. Ni vse popolno, kar ponudijo, ima pa vsekakor svoj namen in pomen. Svojevrsten dokument časa. In v času, ko mnogi delajo samo zato, da delajo, je to vrlina in redkost.
Moje dubioze so – najbrž; izbor zapisov, ki jih je Brano objavljal na portalu Nomad.ba med marcem 2021 in avgustom 2024 in v katerih se lahkotno, predvsem z zdravo mero tipičnega bosanskega optimizma in humorja sprehaja skozi svoje odraščanje in mladost (v času vojne v BiH), razgibano doživljanje in preživljanje grozljivega vojnega obdobja, pa potem skozi glasbene začetke in vse do velike zgodbe, imenovane Dubioza Kolektiv.
Nemalokrat se boste pošteno nasmejali. Nekajkrat najbrž tudi bridko nasmehnili ali pač zamislili, ko vam bo Brano razgalil stanje duha, ki vlada predvsem v Bosni in Hercegovini. Plošča Firma ilegal se še vedno zdi tako neverjetno resnična. (Opomba: knjigo sem si kupil in jo prebral na en dah med dopustovanjem v BiH.)
In glede na to, da je Brano Jakubović ne le gonilna sila in takorekoč ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv (morda bi bil enako uspešen in prepoznan ter spoštovan tudi kje drugje), so Moje dubioze zanimivo in pomembno branje, ker odstirajo način razmišljanja, prilagodljivost ter voljo in moč spreminjati svet. Vse od tega, kako so med vojno in redukcijo elektrike našli način, da so bili za nekaj ur samooskrbni z elektriko, da so lahko poslušali plošči (pravzaprav kaseti) Nevermind in BloodSugarSexMagik, kaj se je dogajalo okrog slavnega U2 koncerta v Sarajevu, pa srečanja z Billyjem Gouldom (Faith No More), Chuckom D-jem (Public Enemy) in mnogimi drugimi, premikanja meja v glasbenem in dejanskem svetu, ko so se s kombijem vozili takorekoč po celem svetu in sporočali, da je glasba univerzalni jezik. Ustvarjalnosti, sprememb, upora, ljubezni, prijateljstva, revolucije. Enotnosti, povezanosti. Ja, kot zapisano – z eno besedo, univerzalnosti.
Seveda se boste zabavali in smejali ob zapisih o prevajanju iz bosanskega v hrvaški jezik ter nazaj, slovitih činč kablih (niso zgolj »debilni Bosanci« tisti, ki jih uporabljajo), zanimivih dogodkih na poljsko-ruski meji (Laibach bi znali kaj dodati), t. i. »misheard lyrics« v pesmi Bosnian Rastafaria, ki so (mogoče) poskrbela za njihovo hitro priljubljenost in sprejetost v hrvaški Istri, izvedeli boste tudi, kako je Slovenec Jernej Šavel (kitarist DK že kar nekaj časa) poskrbel za novo versko ločino – jernejce; ter še marsikaj zanimivega, zabavnega, nepredvidljivega … kaj naj rečem, dubioze pač.
Bojim se, da knjiga Moje dubioze ne bo kar tako prišla do slovenskega bralstva, kot bi vsekakor morala in bi si to zaslužila. Čeprav je skupina tudi pri nas izredno priljubljena in bi si knjiga zaslužila vsaj to, da jo je pri nas moč kupiti, o prevodu pa lahko zgolj sanjamo. Pri čemer se je treba zavedati, da bi sami zapisi skoraj zagotovo izgubili dobršen del izvirnega »žmohta«. Mogoče bi moral zapisati »šmeka«? Ampak, kot opozorilo in zavedanje – knjiga Moje dubioze je odlična in če imate priložnost, jo preberite. Ne bo vam žal.
Nomad, 2025
maticpise.com 