Biografija enega naših največjih (tako in drugače) košarkarjev me je zanimala, še preden je izšla. Nestrpno sem jo pričakoval in se skoraj takoj lotil branja, težko pa rečem, da me je navdušila. Pa čeprav ima odlične nastavke …
Najbrž nekaj tednov pred uradnim izidom in predstavitvijo avtobiografije sem bil na dogodku, kjer je imel Aljoša Žorga ob sebi še svojega starejšega soigralca in enega najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, Iva Daneua ter legendarnega trenerja, Zmaga Sagadina. Ob kopici zanimivih anekdot in razmišljanj ter sproščenem pogovoru sem prišel do dveh zaključkov: biografija Aljoše Žorge bo zelo razgibano in večplastno branje ter kdaj bosta biografiji izdala tudi Daneu in Sagadin?
Nemalokrat se mi je med branjem v misli prikradla nesrečna biografija Andreja Stareta – Minister Gregor pa nič; za katero sem vedel, da ima ogromno potenciala, ki pa je ostal popolnoma neizkoriščen. Vsebinsko in pripovedno je Žorga Aljoša osebno veliko bolj zanimiva in razgibana, a Aljoša Žorga ni pisatelj. Upam si trditi, da zanimiv sogovornik, odličen pripovedovalec, ni pa pisatelj.
Otroštvo in mladost, njegovi začetki in prvi košarkarski koraki ter seveda odrekanje za kakršenkoli napredek. Veliko odrekanja. In to v časih, ko niti članski igralci za svoje delo (torej igranje košarke) niso bili plačani oziroma z drugimi besedami – so to počeli amatersko. Statusov športnikov ni bilo. Tisti, ki so imeli službe, so morali jemati dopust, da so lahko hodili na priprave, tekme in tekmovanja, trenirali so pa zvečer, v prostem času.
In še vedno so bili to časi, ko je imela Ljubljana tisto pravo, svojo Olimpijo. Niti Hale Tivoli takrat še ni bilo, ampak so tekme igrali kar na zunanjih igriščih, o opremi rajši ne bi. Olimpijo, ki je bila predvsem po zaslugi genialnega Iva Danuea med najboljšimi v tedanji Jugoslaviji. Jugoslavija, katere trenerska filozofija in igralska šola je bila med najboljšimi v Evropi in svetu. In če sem pred časom pisal o trenerju Pešiću in njegovi karieri – tako igralski kot trenerski; ter vseh tedanjih in večnih velikanih košarke – morda sem med njimi po krivici izpustil Žorgo. Biti pod drobnogledom Žeravice, igrati skupaj s Koračem, Plečašem, Jelovcem, seveda Danueom in tisto generacijo, ki je bila takrat v evropskem in svetovnem vrhu, ni bil mačji kašelj.
In Žorga to v svoji avtobiografiji opisuje in razlaga. Kako in zakaj, s kom ter na kakšen način. Zabavnih anekdot ne zmanjka, pa zagotovo ni vključil vseh. Še enkrat – to so bili časi amaterizma ali pa recimo polprofesionalizma, ko so si košarkaji sami kupovali opremo, ko ni bilo sponzorskih vozil in klubskih stanovanj ter plač. Pa so kljub temu igrali, ker so to želeli. In prav spomnim se, kako je Zmago Sagadin na tistem pogovoru bruhal žolč nad trenutnim stanjem košarke in še enkrat več pogoltnimi Američani, ki želijo vse in ker očitno nimajo več dovolj talenta, mogoče niti znanja, so že na univerzitetni ravni začeli ponujati neverjetne pogodbe mladim evropskim igralcem (vprašanje pa je, kako se bo to spremenilo s prihodom Trumpa na oblast in njegovim odnosom do »priseljencev«). Mi se čudimo, zakaj vsi bežijo v ZDA, na univerze, ki jim bodo dale najbrž boljšo izobrazbo kot pa športno znanje, v ozadju pa so lahko milijonski zneski! Milijon ali pa nekaj sto tisoč dolarjev, ki jih recimo ponudijo 18-letniku, da pride na njihovo univerzo. Znesek, ki ga kot igralec skoraj zagotovo ne bo nikoli dobil. Načrtno uničevanje konkurentov. Dejstvo je, da z ameriških univerz še noben – vsaj ne Slovenec; ni prišel boljši in pustil pečata. (Pa ne govorim le o košarki, saj se lahko spomnimo tudi sester Kejžar, Sare Isaković, najbrž tudi kakšnega odbojkarja, mogoče celo smučarja.) Tedaj, v šestdesetih in sedemdesetih, da potem o osemdesetih (projekt Bormio) sploh ne izgubljam besed; so igralci ostajali v svoji državi, v največjih klubih (ponavadi domačih), trenirali in igrali in tudi zato je bila jugoslovanska klubska in reprezentančna košarka na takorekoč nedosegljivem nivoju.
Nazaj h knjigi. Avtorja razumem, da je želel predstaviti in osvetliti tudi svojo poklicno pot, ko se je košarkarska enkrat zaključila. Nenazadnje je bila povezana tudi s košarko, sploh z Olimpijo. Ampak je tega morda preveč. Ali je v taki knjigi potreben skoraj preveč domač pogovor z Goranom Dragićem in razmišljanje o Luki Dončiću? Najbrž ne. Bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi vključil koga iz svoje generacije.
Tisto, ob kar sem se skozi branje ves čas spotikal, je bilo, hm … Ogromno pravopisnih napak – pa to niso le dvojni presledki, zatipki, ampak izpuščene črke v priimkih, celo površno zapisani priimki košarkarjev in stavki, ki nimajo ne repa, ne glave. Košarkarska žoga, ki krasi naslovnico, je vsaj za moj okus povsem nepotrebna med besedilom. Citati, za katere se zdi, da so vzeti kar s spleta, ravno tako ne. Vsaj za eno fotografijo je jasno videti, da je zrcaljena, podpis pod njo je obupen. In tudi pri samem zapisovanju se vidi, da Žorga nima teh znanj in veščin, saj je skoraj vsak stavek svoj odstavek in … lektor, korektor, oblikovalec in še kdo so sicer zapisani, a nimam občutka, da so opravili svoje delo. Urednik bi bil več kot potreben, da bi usmeril vse skupaj in postavil v nek bolj privlačen in berljiv kontekst. V tem, tehničnem delu, je svoje delo pravzaprav še najbolj celotno opravil ilustrator Franci Nemec, saj so njegove ilustracije, mestoma karikature, prav zanimiva poživitev in osvežitev.
Žorga Aljoša osebno je avtobiografija, ki jo bodo ljubitelji klasične (jugoslovanske) košarke z veseljem brali. Seveda vem, da mnogi bralci nimajo te skoraj poklicne deformacije in večine v prejšnjem odstavku omenjenega ne bodo niti opazili, mene pa je zmotilo in mi nemalokrat odvrnilo pozornost od branja. Ne glede na to, pa gre za zanimivo in vsebinsko polno branje, ki bo tiste starejše (to pomeni štirideset let in navzgor) spomnilo na zlate čase košarke.
Buča, 2025
maticpise.com 