Pot

Po letih branja odlomkov in občudovanja poetičnosti, lahko rečem enega in edinega, Nejca Zaplotnika, sem si vendarle vzel čas in prebral njegovo Pot. Sem potreboval veliko časa? Ne. A vendarle gre za knjigo, ki ostane v večnem spominu …

Nejc Zaplotnik je eden tistih tragičnih slovenskih (športnih) junakov, za katerega smo vsi mnenja, da je bilo pred njimi še tako veliko, pa je že tako dosegel marsikaj. V svetu alpinizma ga vsekakor postavimo ob bok ravno (prezgodaj) tragičnemu preminulemu Stanetu Belaku – Šraufu in nekoliko starejšemu Tomažu Humarju, v smučanju Roku Petroviču in Jožetu Kuraltu, pa še bi lahko naštevali … vsaka smrt je seveda tragična, ne glede na to, ali je človek mlad ali star, kar me je v dneh, ko sem pisal tole, opozorila nenadna smrt Marka Dolesa, člana zasedbe Ana Pupedan. 

Nejc Zaplotnik je odšel na svoji poti, tam, kjer se je počutil najbolj svoj, najbolj doma … v Himalaji. Pod južno steno Manasluja, pri 31. letih. Doma, v Sloveniji, ga je čakala soproga Mojca in trije sinovi. V svojih zapisih ga rad omenim kot tistega poetičnega zapisovalca doživetij v hribih in planinah, ki mu Viki Grošelj, Reinhold Messner, pa niti Tomaž Humar, ne sežejo do kolen. Fatalistični Tomaž Humar, ki je v gorah iskal višjo silo, mu je bil morda še najbližje. Tako Grošelj kot Messner sta mnogo bolj prizemljena, realna, hvaležna in – morda tudi zato, še vedno živa. Upam si reči, da moraš v hribih, v Himalaji najbrž še toliko bolj, seveda slediti čustvom, srcu in duši, a na neki točki mora prevladati razum. No, pri Zaplotniku je vse skupaj še toliko bolj tragično, saj ni imel kaj storiti – vračali so se  v enega od taborov, ko se je sprožil ledeni plaz. 

Morda bi za Zaplotnika lahko rekli, da je bil najprej pesnik in šele potem hribolazec, alpinist,  avanturist … seveda bi lahko rekel tudi, da je bil v prvi vrsti človek, razmišljujoče in izredno čuteče bitje, v neprestanem iskanju in raziskovanju. Ne tako dolgo preden sem bral Zaplotnikovo Pot, sem prebral Grošljevo Mojih 33 odprav – njune poti so se nekajkrat prekrižale, saj sta bila isti letnik in če nič drugega, sta bila del tiste legendarne jugoslovanske odprave na Everest 1979, po Zahodnem grebenu, ki še danes velja za eno najtežjih in najzahtevnejših poti na streho sveta. Bila sta tudi del nesrečne odprave na Manaslu, ki je bila tudi zadnja Zaplotnikova, sicer pa so v Kranju rojenega plezalca konec sedemdesetih zaradi drznih (prvenstvenih) smeri v Himalaji primerjali s samim Messnerjem. 

Pot je … hja, vrtiljak čustev. Zaplotnik se posveti tako svojemu res težkemu otroštvu, ko je bil bližje smrti kot življenju, pa potem odkritju hribov in planin ter začetku iskanja poti. Njegovo pisanje ne potrebuje fotografij – njegovi opisi so neprekosljivi. Pa naj gre za opisovanje tistega, kar vidijo oči ali vsega, kar (vidi in) čuti srce. Prav tisto, kar pogosto pogrešam pri Grošlju, pri Zaplotniku vsekakor najdem. Eksplozijo čustev. Ob vseh tegobah in stiskah, nesrečah in tudi smrtih, nevarnostih in krhkih rešilnih bitkah, je v njegovih besedah ne le toliko vsega lepega, ampak naravnost čudovitega. Tako prelestnega, da moraš pogled usmeriti stran od knjige in nenadoma se ti začnejo pred očmi slikati vsi ti neverjetni prizori … Nejc Zaplotnik jih ne videl le z očmi, ampak tudi z dušo in srcem. In mojster besede, kot je bil, je znal z besedami vse tudi naslikati.

Zaplotnik v svoji pripovedi sicer rad skače – iz otroštva pod zasnežene in smrtno nevarne vršace, vmes prepleta občutenja, poezijo, hrepenenje. Iz zapisanega sodeč je kristalno jasno, da njemu cilj res ni bil niti približno tako pomemben kot sama pot. Pot in kaj vse je med potjo doživljal – pred kakšne preizkušnje je bil postavljen, psihične in fizične, celo izventelesne …

Sprehajali in plezali bomo z njim po slovenskih vrhovih in škrbinah, šli na sloviti El Capitan in v Himalajo oz. Nepal, videli bomo, kar vidi običajen človek, a vseeno skozi oči nekoga, ki vidi še mnogo, mnogo več. Upam si tudi trditi – vsaj po prebranem; da je bil Nejc Zaplotnik zelo zahteven soplezalec oz. sopotnik, po domače povedano »težek« človek, ki je že od sebe zahteval vse in še več, od drugih pa ravno tako. Trmast, neučakan, predan, impulziven, a hkrati tako neverjetno skromen in ponižen. Sodil je tja v Himalajo, med vse tiste osemtisočake, saj jim je bil na nek način zelo podoben. 

Tisto, kar se v pisanju seveda tudi čuti, je njegova razdvojenost med to svobodo in ljubeznijo do gora, plezanja ali če rečem drugače – do poti, na drugi strani pa med domom, soprogo in tremi otroci, sinovi, ki so čakali, da se oče vrne domov. Za vsako odpravo se je zdelo kot da je zadnja, iskal je načine, kako ostati na poti, a živeti in uživati na njej na drugačen način. Morda bi bilo to skozi poučevanje, vsekakor skozi pisanje – pisal je že drugo knjigo, a je ni nikoli končal, žal je ostalo toliko enih »če-jev«. Ledeni plaz, Himalaja, Manaslu so končali pot enega najprodornejših, največjih in najbrž tudi najbolj posebnih slovenskih alpinistov in plezalcev.

Za Nejcem Zaplotnikom je med drugim ostala Pot. Pot, ki je napisana tako iskreno, vešče, polno in prepričljivo, da jo lahko večina zavida. Še bolj kot zavidajo pa si lahko želijo, da bi tudi sami zmogli toliko poguma in šli, na pot. No, na Pot. 

Mladinska knjiga, 2022