Mojih pedeset

Tale knjiga, recimo avtobiografski dnevnik Branka Đurića – Đura, je bil na moji polici kar lep čas, pa tudi Đuro je vmes obeležil novo desetletnico življenja, pa vseeno … tisti, ki vas zanima, kakšno je videti življenje enega najbolj znanih v Sloveniji živečih Bosancev …

Branko Đurić – Đuro, ki sem ga sam spoznal kot enega številnih likov v neprekosljivi Top Listi Nadrealista, je 28. maja 2012 praznoval svoj 50. rojstni dan. In prišel na idejo, da bi pa mogoče lahko začel pisati dnevnik – kaj počne, razmišlja, kaj se mu dogaja, njegovi soprogi (če ne veste, Tanji Ribič), hčerkama Zali in Eli, hišnim ljubljencem (psu, mački in pujsu) in še komu. Dnevnik, pač. Morda bo kdo pomislil na krizo srednjih let, če gre moški pri 50 letih pisati dnevnik, ampak bi prej rekel, da si v krizi srednjih let omisliš ljubico, nek adrenalinski hobi ali kaj podobnega. 

No, upam si reči, da je Đurotovo življenje precej adrenalinsko in dodatnega adrenalina ne potrebuje. Iz zapisov je več kot jasno, da neizmerno obožuje in ljubi Tanjo ter otroke, tako da tudi ljubice ne potrebuje. Me pa ne preseneča, da se je odločil postati vegetarijanec, da ima tudi pri alkoholu kar zelo človeško mero in da prisega na meditacijo. Ne vem, če še teče, v času pisanja tega dnevnika je. 

Mojih pedeset (ne, ni zatipk ali napaka, ta knjiga ni v slovenskem jeziku) tako zelo doživeto, pristno in iskreno opisuje petdeset dni od Đurotovega 50. rojstnega dne dalje. Najbrž bi lahko pisal še dlje in še več. (Mogoče dnevnik piše redno, ne vem?) Kaj se je Đurotu dogajalo teh petdeset dni v letu 2012 – začel in končal je s snemanjem TV-serije Čista desetka, snemal je film Montevideo, vidimo se! (nadaljevanje kultnega in priljubljenega Montevideo, bog te video!) z Draganom Bjelogrlićem, imel nekaj projektov v Italiji, se pripravljal na veliki koncert Bombaj Štampe v Sarajevu ter ves čas žongliral med poslom in družino. Kot vsi mi, le da je to Đuro.

Ker preprosto ne vem, če še kdo od nas lahko za abrahama pričakuje Stratocaster ’72 s posvetilom Angeline Jolie ali pa priporoči slovenska vina Bradu Pittu ter s tem omogoči najbrž nekaj stoodstoten obseg povpraševanja po prav teh vinih (Kabaj, če koga zanima). Sicer pa s scene na sceno, včasih za kamero in drugič pred njo, pa na kakšen festival, sestanek … marsikdo si najbrž misli, kako lepo mu je v življenju, ker je znan, slaven in bogat in so mu vsa vrata odprta (njemu, njegovi ženi in otrokom), pa vseeno ne vem, če je to način življenja, s katerim bi se vsak strinjal in ki bi vsakemu ustrezal. Meni osebno ne. 

Mojih pedeset boste prebrali hitro, mogoče podobno hitro tudi pozabili. Anekdot je nekaj, vsekakor manj, kot bi jih kdo pričakovali ali si želel in vsekakor veliko manj, kot bi jih Đuro lahko zapisal. Ponuja pa na trenutek res zelo oseben vpogled v življenje družine Đurić – breme, stres, odgovornost in morda na trenutke celo željo, da bi bil tudi Đuro samo »en Bosanc«, ne pa prav en in edini Đuro. 

Laguna, 2018