Prvenec naše priznane dramske igralke Nine Valič me je pritegnil zaradi zanimivega naslova, moram pa priznati, da sem bil nekajkrat na tem, da knjigo odložim. Bilo bi mi žal.
Po Barbari Cerar se je za korak v literarni svet odločila še ena igralka – Nina Valič. Njena stanovska kolegica je napisala dva zanimiva romana za odrasle, Valičeva pa je svoj prvenec namenila predvsem najstnikom (in seveda, kot praviloma pritiče v takih primerih, tudi njihovim staršem). V glavni vlogi nastopata 13-letna prijatelja Butl in Nonč (na nenavadna imena ali še bolj vzdevke se je treba kar navaditi), ki sta kot dan in noč – težko bi si bila bolj različna, a en brez drugega ne moreta.
In poleg vsega, kar ju druži, je tu ograjeno zapuščeno gradbišče, za ograjo katerega svoje grafite ustvarja ekipa (ali se temu morda reče »crew«?) SkLJ8, kar pove, da ne gre le za grafitarje, ampak tudi skejtarje. Zaprt, skrit krog, ki se ukvarja z nečim prepovedanim. Prijateljema se nasmehne sreče, ko Butl na sprehodu s svojo psičko Pupiko spozna simpatično Cejo in nato še njenega fanta Pinka, takorekoč starega Butlovega znanca s košarkarskih igrišč. Končno ju (Butla in Nonča) odpeljeta (s prevezami čez oči) v grafitarsko-skejtarski raj, poln presenečenj.
Od te točke dalje zgodba pravzaprav postane res zanimiva in če napišem karkoli več, bom napisal preveč. A verjemite – vztrajajte vsaj do te točke, da vam ne bo žal. Zgodba namreč kmalu zatem doživi nepričakovan preobrat in vrhunec ter potem vodi do čudovitega konca. Tako kot v zaključku beremo misli Butlove mame o razparanih nitih puloverja, prepletanju, iskanju in končno tudi vozlanju – nekako tak je tudi ta roman.
Prepo-parki je na nak način hvalnica družini, zaupanju, prijateljstvu, ljubezni, ustvarjanju … življenju.Lahko bi omenil Greena, Wellsa ali pa mogoče celo Doerrja, vsakega na svoj pretresljivo lep način.
Kljub vsemu me je med branjem precej stvari zmotilo. Vse skupaj je – do neke mere; kar preveč idilično in skoraj popolno. Najstniki, ki se odlično razumejo s svojimi starši. Starši, ki si vedno vzamejo čas za svoje otroke in svoja življenja ter kariere podredijo njim. Učitelji, ki želijo krepiti ustvarjalnost učencev. Dvajsetletniki, ki se želijo družiti s trinajstletniki in jih spustiti v neke zaprte kroge. Način govora s kopico pomanjševalnic ter potem bodisi res otročje ali pa neverjetno zrelo obnašanje in razmišljanje. Saj najbrž obstajajo tudi taki najstniki, ampak … res si težko predstavljam, da se bo današnja najstniška generacija poistovetila z zapisanim, se mogoče celo prepoznala. V obsedenem treniranju nogometa že še, v poslušanju glasbe svojih staršev, splošnega veselja do likovnega ustvarjanja in podobnem pa zagotovo ne. Ker se jim ne da, ker je to bedno in kr’ neki. Oziroma bi moral najbrž zapisati »lame« ali pa »cringe«, če ni tudi to že popolnoma za časom.
Zgodba kot zgodba pa – čestitke avtorici. Mogoče je vse skupaj za malenkost prepoči tempirano, pa čeprav se potem izkaže, da je tudi to z razlogom. Prepo-parki je vsekakor knjiga, ki bi jo mladi morali prebrati, vztrajati z njo do konca in se potem o njej – in vsem drugem, kar se jim podi po glavi; pogovoriti s svojimi s starši. In svet bi bil za vse lepši. In konec koncev je to namen dobrih zgodb, kajne?
Mladinska knjiga, 2025
maticpise.com 