Knjiga, ki sem jo hitro prebral, o njej kar dolgo premišljeval in pravzaprav nimam pojma, kaj pisati. Nataša Kramberger v njej piše o velikem življenjskem izzivu – življenju na biodinamični kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka in kjer se za marsikaj zdi, da je veliko lažje kot v resnici je.
Po vsej sili živ je pač ena tistih knjig, za katero sprva nimaš pojma, o čem pripoveduje. In tudi, ko jo že lep čas bereš in ti je jasno, o čem avtorica piše, ti še vedno ni povsem jasno, kaj pravzaprav bereš. Kmetija, drevesa, poljščine, trte, voda, suša, požar, škodljivci, sosedje, živali, gnojila, ekološko, biološko, naravno, dolgovi, zapuščina in tako naprej. Vse to so prijazne in vsem nam razumljive besede. Ko avtorica pride do nekoliko podrobnejših razlag, s katerimi se je morala soočiti in spopasti tudi sama, pa nimaš več pojma. Čeprav moram priznati, da sem nekajkrat pomislil na naslove raziskovalnih nalog na osnovnošolskem nivoju, kjer sem bil izgubljen že pri naslovu in sem si večkrat zaželel, da bi katerega od otrok, domnevnih avtorjev in mladih raziskovalcev, povprašal in poprosil, če mi lahko vse skupaj razložijo po človeško. Ker, Nataša Kramberger počne prav to – nekaj tako zelo zapletenega in tudi tujega, kot je biodinamično kmetovanje, se zelo potrudi razložiti na vsem jasen in razumljiv način. Tako jasen, da ti je kot bralcu jasno, da je to neverjetno težko.
Tisto, kar mi je knjigo pravzaprav naredilo zares zanimivo in berljivo, so bile posamezne zgodbe, vezane na modrosti nekih (skoraj) pozabljenih časov, ki pa v marsičem še vedno držijo in kljubujejo zobu časa. Pa čeprav se časi spreminjajo in se je predvsem zelo spremenilo podnebje in z njim vreme. Setveni koledarji in pratike niso več, kar so bile, naravo je treba opazovati, gledati, poslušati, čutiti in živeti z njo.
Potem nekoliko drugače razumeš oreh in češnjo ter druga drevesa, njihove krošnje, veje, korenine in sadove, trto, voluharje, krte in kobilice, pa mravlje in kače, osat, vsak kapljo vode, smer, moč in vonj vetra ter tako v nedogled. Knjiga na nekaterih mestih zaplava v skoraj vilinske pripovedi in čudeže o vsemogočnosti matere Narave, njenih nagradah in kaznih ter predvsem ponižnosti, ki nas jo uči. Sploh, če smo – tako kot avtorica; odvisni od življenja na takšnih kmetiji, ki je obenem majhna in hkrati neznansko velika. Sploh, če na neki točki, ko si res na tleh in obupan, kot privid pride sosed in zahtevo poplačilo starih dolgov. In se v tebi prebudi iskrica upora, da zravnaše sklonjen in skrivljen hrbet ter – plačaš. Mogoče je pa to tista cena, ki jo moraš plačati, da boš zemljo res začutil. Morda pa ni in te čaka še kakšna preizkušnja … toča, stoletne poplave ali kaj podobnega.
Nataša Kramberger je pisateljica in ekološka kmetovalka oz. kmetica in ve, kaj in o čem piše ter tudi kako pisati, da bo berljivo in zanimivo. V Po vsej sili živ ji vsekakor uspe, na vseh nas je pa predvsem, kako bomo v prihodnje gledali na naravo, njene plodove, sadove in darove, brazde in poti. Vsekakor prihaja čas, da začnemo vse to veliko bolj ceniti, predvsem pa spoštovati.
Goga, 2024
maticpise.com 