Medved Henri in Nesreča na bajerju

Še tretja knjiga, ki smo jo pri Rdečem križu Slovenije izdali na temo prve pomoč in v kateri nastopa (tudi) naša maskota, medved Henri. Po prvih dveh – Klic na 112 ter Srčni zastoj; sta tokrat v glavni vlogi, poleg Henrija, dekleti. Jana in Marka sta nasledili dvojčici, Špela in Tamara. 

V prvi knjigi, Medved Henri in Klic na 112, smo se osredotočili na tisto osnovno sporočilo – na katero številko poklicati in kaj povedati, ko pride do nesreče. Pri drugi, Medved Henri in Srčni zastoj, smo storili korak naprej ter se osredotočili na temeljne postopke oživljanja z uporabo AED-ja v primeru srčnega zastoja. In tokrat? No, v tretje smo seveda storili še korak naprej, združili vse dosedanje znanje in informacije iz prvih dveh knjig in se znašli na tankem ledu. Dobesedno. 

V prvem delu poučne pravljice spremljamo naši glavni junakinji, dvojčici Špelo in Tamaro, ki se igrata ob domačem bajerju, ko eni od sester spodrsne in pristane v ne povsem zaledenelem bajerju, druga pa ji mora pomagati. Vsekakor za obe sestri precej travmatična izkušnja, za starša še bolj. Vsi tisti, katerih otroci so se tako ali drugače poškodovali ali ponesrečili, veste, da so to zelo neprijetni občutki, ki jih zlepa ne pozabite. (Verjemite, da navdih za marsikatero zgodbo najdem tudi v lastnih spominih.)

Čas se potem zavrti leto naprej – naši junakinji začneta obiskovati osnovnošolski krožek Rdečega križa, kjer se med drugim učita tudi o prvi pomoči. Starša ju razveselita z domačim ljubljenčkom, labradorcem Yodoin kdo bi si mislil, znova pride do nesreče na ne povsem zaledenelem bajerju. Le da tokrat onidve ne potrebujeta pomoči, ampak jo nudita in to za nameček družbi pretirano razposajenih najstnikov, ki so pozabili na prvo pravilo katerekoli igre – varnost. Da o oliki in spoštovanju sploh ne izgubljam besed.   

Seveda izdatno pomagata njuna starša, pa Yoda, vključiti se morajo tudi gasilci in reševalci, ne gre pa niti mimo medveda Henrija, čeprav ima tokrat nekoliko bolj obrobno vlogo oz. točno takšno, kot smo mu ju od začetka pripisali – zakladnica znanja prve pomoči in tisti nekdo, na katerega pomislimo, ko smo v zagati glede prve pomoči. 

Nekaj ozadja? Seveda. Živim v ljubljanski Šiški (ne vem, če je še kje Šiška, ampak da ne bo pomote, povem, da je to ljubljanska Šiška) in razmeroma blizu imamo Koseški bajer. Tisti, ki lokacijo poznate, veste, da gre za prijeten, družinam, otrokom, sprehajalcem in rekreativcem vseh starosti privlačen kotiček, ki pozno jeseni in tudi zgodaj spomladi pogosto zmrzne. Spomnim se tistih nekoliko ostrejših zim, ko je bil led dejansko tako debel, da so se ljudje gor vozili s štirikolesniki (odsvetujem ne glede na debelino ledu), igralo se je hokej, drsalo in podobno. Skratka, zimska idila. In potem se je kar nekajkrat zgodila tudi nesreča, ko se je led komu udrl (tudi na delih, kjer je izgledal dovolj trden in stabilen), ljudi je bilo treba reševati in posledično smo lahko na Koseškem bajerju videli tudi prikaz reševalne vaje, kar je bilo sploh otrokom izredno zanimivo. 

In to me je pravzaprav gnalo k ustvarjanju te poučne zgodbe, kjer sem v prvem delu načrtno želel, da se nesreča pripeti glavnima junakinjama (ne, da bi jo izzivali, ampak preprosto iz tistega »nesreča nikoli ne počiva«), ki jima za nameček ne želi nihče pomagati in to na njiju vsekakor pusti določen pečat. Seveda je to potem razlog, da se pridružita krožku Rdečega križa – in ne bi verjeli, koliko dejanskih zgodb s podobnim izhodiščem sem že slišal!; se tam učita tudi prve pomoči in se vse bolj zavedata pomena varnosti. 

Labradorec Yoda? Nekateri boste vedeli, komu sem se s tem poklonil. 

In potem sem šel v drugem delu v še eno povsem realno in ničkolikokrat videno situacijo – predrzno mladež, ki jim »ta stari samo težimo«, ki se ne ozirajo na nič in so prepričani, da so najpametnejši in nepremagljivi. Do trenutka, ko se (jim) nekaj zgodi. Potem je pa panika in mnogih tudi takrat ne zapustita domišljavost in predrznost. 

Prva pomoč? Seveda. Utopitev in pravilno ukrepanje v primeru utopitve. Postopek je vseeno nekoliko drugačen kot pri siceršnji zadušitvi, pri čemer imamo tukaj še krhek in drobljiv led, seveda hladno vodo in kar nekaj plasti oblačil. Zasnežen breg in nekaj panike. Pa ozebline. Nismo pozabili na nekaj panike, na varnostne ukrepe, čelade med drsanjem, živahnega psička in vseprisotnega medveda Henrija. Upam si trditi, da bomo otrokom marsikaj sporočili in jih tudi tokrat marsičesa naučili. 

Knjigo je tudi tokrat imenitno ilustriral Marko Renko, sofinancirala jo je Uprava RS za zaščito in reševanje(kar pomeni, da knjiga ni v prosti prodaji), ne bi pa bila, kar je in kakršna je, če ne bi za številne malenkosti poskrbel cenjeni kolega Željko Malić. Še enkrat več pa lahko rečem, kako neizmerno vesel in počaščen sem, da lahko združujem svoj poklic in meni vse bolj ljub hobi, torej pisanje. Torej velika hvala Rdečemu križu Slovenije, da to sprejema in mi omogoča.

In če sem čisto malo drzen – upam, da še ta mesec (mimogrede, 16. oktobra obeležujemo svetovni dan oživljanja) izide še ena poučna pravljica, ki smo jo naslovili Medved Henri in Največja zmaga (in ja, spet smo šli v športne vode – ampak ne samo športne!, znova bo v glavni vlogi dekle, smo se pa tokrat osredotočili tudi na področje zdravih življenjskih navad), ampak o tem pa kaj več, ko jo bom dejansko držal v rokah. 

Tudi tole, torej Medved Henri in Nesreča na bajerju, boste lahko kaj kmalu našli na polici v vaši najbližji mestni ali šolski knjižnici, sicer pa za rokav pocukajte koga na najbližjem območnem združenju Rdečega križa Slovenije. Nikoli pa se ne ve, če se naš Henri celo ne prikaže med knjižnimi policami vaše knjižnice, šole ali vrtca. 

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025