Al Pacino je eden tistih igralcev, za katere si svoj čas vedel, da ne more narediti slabega filma, podobno kot recimo Robert de Niro, Jack Nicholson, pa od »mlajših« recimo Daniel-Day Lewis in Tom Hanks. Kdo je Al Pacino, človek/igralec, ki je upodobil toliko mafijcev, kriminalcev, policistov in karakterjev na robu družbe?
Najbrž je bil prvi Pacinov film, ki sem ga videl in me je osupnil, Carlito’s Way, pa potem kultni Scarface(Brazgotinec), Serpico in šele potem nekje Boter. Pridemo do Vonja po ženski, Donnieja Brasca, Hudičevega advokata, zanimive Insomnie z Robinom Williamsom, pa seveda Vročine (ko sta si z de Nirom prvič dejansko delila kadre), pa Frankie in Johnny, Bilo je nekoč v Hollywoodu, The Irishman, Any Given Sunday, Glengarry Glen Ross in še bi lahko našteval. Al Pacino je bil preprosto tisti igralec, ki sem mu verjel, ne glede na vlogo, tako noro prepričljiv je bil. In seveda niso bili vsi filmi in vse odigrane vloge popolne, ampak če bi moral narediti seznam ne le najljubših, ampak tudi najboljših igralcev, bi bil Al Pacino vsekakor med njimi.
Tole njegovo biografijo – ali pač Spomine, kot je naslovljena, sem si kupil že v angleškem jeziku, pa je (seveda) obtičala na polici. In sem se silno razveselil prevoda v slovenski jezik in se branja lotil hitro po izidu. Ker pač Al Pacino. Jure Šešet je po mojem mnenju opravil odlično delo prevajanja, saj mu je usplo ohraniti tistega imenitnega duha izvirnika, ko si lahko predstavljate Pacina s svojim raskavim glasom, kako se skozi obujanje spominov pogovarja z vami.
Sonny Boy je vzdevek, ki mu ga je dala babica in ja, Al Pacino, ni imel najbolj preprostega otroštva. Potomec italijanskih priseljencev (stari starši so dejansko prihajali iz mesta Corleone), rojen leta 1940 v New Yorku, medkulturnemu kotlu priseljencev iz cele Evrope, v času druge svetovne vojne. Otroštvo, prijateljstva, norčije, težave, otroške sanje in kmalu zatem tudi igra. Če v knjigi kaj pogrešam, potem je to prav kaj več zapisano o času, ki ga je preživel v Actors Studiu in kjer ga je veščin igralstva poučeval sloviti Lee Strasberg. Tako Strasberga kot šolo večkrat omeni, a nič več od tega. Škoda. Ti prijemi, tehnike, vaja in način razmišljanja so me vedno zanimali, saj človeku ob gledanju nekaterih filmov hitro postane jasno, da ne gre le za talent, ampak da je zadaj še nekaj več.
Al Pacino ne skriva svojih težav z alkoholom in drogami, smrtmi najbližjih (od prijateljev do sorodnikov), nespametnim zapravljanjem denarja, samouničevanjem, pogostih dvomov in pomislekov glede lastnih sposobnosti, dodeljenih in kasneje izbranih vlog ter same igre ter kritiškega sprejema (ali pač odklanjanja), nomininacij ter samih nagrad, govori tudi o sodelovanju z režiserji (Coppola, de Palma itn.) ter mnogih pomembnih ljudeh, ki so vplivali nanj in na njegovo kariero. Soigralci, soigralke, navidezna rivalstva, spori, nesporazumi in še kaj. Anekdot ne manjka, zanimivih podrobnosti in vpogledov v zakulisje Hollywooda ravno tako ne. Ne gre pa niti mimo svoje ljubezni do gledališča, klasičnih avtorjev in upodobitev, prepričanosti, da je treba včasih svetu ponuditi nekaj, v kar verjameš in za čemer stojiš, pa tudi do alternativnega filma in festivalov, ki včasih skrivajo tisto, kar je ustvarilo njega – nekaj več. Iskrico norosti, pristnosti, iskrenosti, čutnosti in srčnosti.
Al Pacino ni le igralec, režiser, ampak seveda umetnik. Zahteven, s svojimi muhami in posebnostmi, ampak – kdo pa ni. Mnogi manj slavni, pozabljeni in upravičeno spregledani igralci so bili mnogo bolj muhasti in zahtevni. Dejstvo je, da ko pomislim na film in na prepričljive moške igralce, karakterne igralce, je Al Pacino vsekakor med prvimi, na kogar pomislim.
Sonny Boy je knjiga, ki vam bo to zavedanje okrepila in vas prepričala. Al Pacino je Igralec. Pika.
Beletrina, 2025
maticpise.com 