Knjiga, lahko bi rekli biografija o tem, kako je nastal slovenski heavy metal in ki služi kot nekakšen dodatek istoimenskemu filmu. Pod oboje je podpisan Denis Brnčič in takole vsaj na prvi pogled knjiga prinaša veliko zanimivega …
Heavy metal vsekakor sodi med meni ljubše žanre, ne bom pa rekel, da sem poznavalec žanra, sploh pa ne na Slovenskem. Poznam oz. poznal sem precej ljudi, sploh iz lokalnega, torej kamniškega okolja, ki so bili žanru res predani, da ne rečem kar posvečeni. In zanje ni obstajalo takorekoč nič drugega. Bili so precej občutljivi in še danes vidim, da so hitro užaljeni in zamerljivi, vsekakor pa se bodo za svoj prav (tudi če temu ni tako) borili do zadnjega atoma železa, ki ga imajo v sebi.
Tako me pravzaprav ni presenetilo, da je bilo v knjigi prvo vprašanje za vse, kaj jim pomeni heavy metal, pa potem kako in kdaj so se prvič srečali z njim in za veliko večino je to ne le glasba, ki jo radi poslušajo, ampak način življenja. Kdo so bili sogovorniki? (In če ste morda gledali film, boste to bolj ali manj vedeli). Uvodne besede Aleša Podbrežnika (ustanovitelja in glavno gonilo portala Rockline) in Nejca Zupančiča niso presenečenje, pisatelj Andrej E. Skubic, ki sem ga vedno bolj umeščal v punk sceno, morda že malo bolj. Gre pa za enega boljših zapisov v knjigi, poleg recimo intervjuja z Jadranko Janković, razmišljanjem Andreja Planinšca – Hemija ter predstavitvijo zasedbe YUNK Junaki nočne kronike. Nazaj k zvezdam knjige – člani, ustanovni, bivši, aktualni in tako naprej zasedb Lene kosti, Turbo, Herbie (ja, Vili Resnik), Heavy Company, Mary Rose, Krom (Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo, ne pa tudi Klemen Tičar), Rdeči Baron (verjeli ali ne, Saša Einsiedler), seveda Pomaranča (žal pokojni Mijo Popovič ter drugi, sedaj tudi že pokojni soborci), pa genijalna Mark Lemer in Tilen Hudrap, Šank Rock, Odiseja 2000, Brezno zla, Sneguljčica, Sarcasm in Interceptor.
Morda sem kanček več – kritičnosti in iskrenosti na račun medijev in njihove pozornosti do žanra; pričakoval tako od Tamare Pirih kot Jerneja Veneta, tudi žal pokojni Boštjan Vrhovšek – Boc bi imel najbrž povdati še marsikaj več in na tej točki sem se še enkrat več vprašal – ali je knjiga priloga filmu, dopolnilo, uvod, kaj pravzaprav? Ali zgolj delčki tistega, kar v film pač ni šlo in so objavili v knjigi? Toliko enih stvari je, ki se zdijo iztrgane iz konteksta ali pa imajo odličen nastavek, pa se potem kar nekje izgubijo. Največkrat v nekem zmedenem dialogu med dvema akterjema …
Tisti največji minus, ki ga ima knjiga, je zagotovo slabo urednikovanje. Prepisi, prevečkrat dobesedno; intervjujev ali delčkov intervjujev, ne funkcionirajo vedno. Kjer je sogovornik podkovan in ve, kaj želi povedati, absolutno da. Tukaj preseneti celo Vili Resnik z zelo iskrenim vpogledom v stanje duha, ko je bil on še heavy metalec. Zdenko Matoz v z moje strani tako zelo slabo sprejeti biografiji o skupini Niet, je tukaj ubral veliko boljšo in berljivejšo pot, le da je tista knjiga vsebinsko prazna. Kar Železne stopinje vsekakor niso. Sicer spet – morda malo preveč favoriziranja Pomaranče in na trenutke polaganja besed na jezik, iz legendarnega spora punk-heavy metal bi bilo vsekakor odlično dobiti tudi mnenje nekoga tudi z druge strani (npr. Igorja Vidmarja ali pa Igorja Dernovška) in pa ne morem niti mimo dejstva, da manjka nek mogoče antropološki vidik, zakaj se je heavy metal scena razvijala prav tam, kjer se je – Ljubljana, Škofja Loka in Jesenice ter Obala. No, pa Velenje, seveda. In zakaj sploh? Kako je v Sloveniji prišlo do tega, da smo imeli nek pop, rock, progresivo in tudi punk, potem se je pojavil heavy metal. Ki ga na radiih niso vrteli, koncertov ni bilo, da o drugih sodobnih kanalih sploh ne izgubljam besed. Nekje, pri nekom in z nečim se je moralo začeti. Poleg Pomaranče so favorizirani še Šank Rock (čeprav mi je bilo všeč, ko je en od sogovornikov nekje v zaključku omenil »pozerstvo in prepevanje o metuljih«), Tilen Hudrap pa je postavljen na tron naslednjega heavy metal božanstva.
In če smo pri Tilnu, ki recimo, da sodi v neko drugo ali celo tretjo generacijo heavy metala pri nas, kje in zakaj manjkajo npr. Metalsteel, nikjer ni omenjen spletni portal Paranoid (Peter Gregorc), ki je ogromno naredil za promocijo heavy metala z vsemi mogočimi podžanri pri nas, večkrat so omenjeni, a nikoli konkretno predstavljeni recimo Dirty Skunks, ekipa, ki je na noge postavila MetalDays (Ana Lipec, Roman Fileš in drugi – Ana je bila recimo svojčas tudi urednica oddaje Headbanger’s Ball na MTV Adria), svoj prostor bi si vsekakor zaslužili tudi Noctiferia. Povabili bi lahko recimo tudi ustvarjalce oddaje Roka rocka in Videospotnice, ki je tudi za heavy metal in spote naredila marsikaj, Jernej Vene omeni oddajo Težka kronika na Val202, Hemi žal nikjer ne omeni krasne glasbene revije Dr. Musik, ki jo je urejal in izdajal ter v kateri je bilo veliko prostora namenjenega tudi heavy metalu, kasneje smo imeli sicer zelo kratek čas izdajo revijo RockHard v slovenščini. Ni omenjen niti legendarni koncert Metallice na bežigrajskem štadionu (z recimo postojnskimi Skytower kot predskupino), pri nas so bili Iron Maiden in takorekoč vsi drugi legendarni heavy metal bandi razen Black Sabbath, pokusi, da bi Cvetličarna postala prostor za heavy metal in tudi tam je (kot recimo nato v Kino Šiška) gostoval marsikdo in še bi lahko našteval … Po vsej logiki in razmišljanjih bi moral slovenski heavy metal dandanes pravzaprav cveteti bolj kot kadarkoli.
Dejstvo pa je – in mimo tega pač ne moremo; da je pri nas tudi ta scena razdeljena in kot sem zapisal v uvodu, polna nekih zamer, očitanj in še česa. In odvisno od tega, kateremu »klanu« pripadaš, temu boš posvečal več pozornosti, nekatere ljudi/skupine pač izpustil in se delal, da jih ni. Če pustimo ob strani to, da je scena preprosto stara. Ne bom pozabil koncerta Pomaranče v Kino Šiška (junija 2024), ko sem šokirano opazoval občinstvo – to so bili ljudje, ki so bili zadnjič na koncertu najbrž sredi devetdesetih, a so za to priložnost nekje poiskali preozke hlače, od moljev prežrte jeans jakne z našitki, superge in kakšno zanetano zapestnico. In pri svojih 44-ih sem bil tam med (naj)mlajšimi. Pa vem, da so tam zunaj mladi navdušenci in ljubitelji (videl sem jih recimo kasneje na tistem zadnjem koncertu Pomaranče v Ortu (v sklopu OrtoFesta 2025), videvam jih na ljubljanskih ulicah) heavy metala, najbrž tudi glasbeniki in ne le poslušalci, ampak zanje bo treba nekaj storiti. Jim dati priložnost in če tega ne stori neka taka knjiga in ljudje, ki so šli sami čez vse to – v nekih drugih časih, seveda; potem ne bo nihče. Ampak sem spet pri danes in jutri …
Seveda mi je jasno, da knjiga govori o tem, kako je nastal slovenski heavy metal, o zgodovini začetkov (oboje je napisano na naslovnici knjige), a vseeno so vključeni zgolj nekateri sodobniki in to je vsekakor manjko. Ali pač ideja za nadaljevanje? In naj je Denis Brnčič ljubitelj ali ne (seveda je!), bi lahko bil v posameznih delih tudi malo bolj kritičen, z nekaj več zdrave distance in na ta način tudi vpogledom v prihodnost. Vrtenje okrog istih imen, istih ljudi in dogodkov je morda prav ta zanka (ali pa začaran krog), ki je eden od razlogov, da se nič ne spremeni in ne zgodi.
Železne stopinje je, kljub pomanjkljivostim in luknjam, zanimiva in pregledna knjiga o zgodovini heavy metala na Slovenskem, ki predstavi glavne akterje, dobro skrije razhajanja in težave in bi bila z nekaj dodelave in kritičnosti takorekoč blizu popolnosti. Prej ali slej bom s police vzel Murder in the Front Row, pa bom mogoče tudi lažje primerjal …
Brnčič & M Agency, 2024
maticpise.com 