Miha Šalehar, spet. Spet drugače? Pravzaprav ja. Spet podobno kot že trikrat doslej? Tudi to drži. Pa ima še kaj za povedat? Na to vprašanje si boste odgovorili, ko boste prebrali njegovo novo knjigo, pravzaprav zbirko kolumn, ki jih sicer objavlja v Delu.
O čem je Miha Šalehar že pisal? O čem pravzaprav še ni? O lastni krizi srednjih let, (želenem) statusu alfa samca, bil je pronicljiv, zbadljiv, provokativen, nesramen in brez dlake na jeziku. Pa čeprav pogosto na teko zelo zapleten in samosvoj način, ki mu je pravzaprav težko reči kakorkoli drugače kot »šaleharjevski«. Njegovo razpravljanje in razpredanje zna biti težavno – naj bo v radijskem etru, podkastih, kolumnah, knjigah ali pač, ko ga srečaš ob … no, včasih smo rekli ob šanku in na pivu, kar sedaj ne pride več v poštev, kar smo izvedeli v njegovi zadnji knjigi Notranji pir. Poleg tega, da je na odre spravil Notranji pir in nekako vzporedno z izidom te knjige, sta se z bratom Matevžem (ali preprosto Hamotom) odločila pripravit še predstavo Brata. Nisem gledal, ne vem, kako opisati.
Skratka, Krasni novi spet nas že z naslovnice pozdravi z napisom, da gre za šopek teorij zarote, ki so bile objavljene v Delu. Naročniki, kupci ali pač zgolj bralci nekdaj najbolj kredibilnega, največjega in tudi najbolj branega dnevnega časopisa v Sloveniji, lahko Mihijeve (a je ta izraz sploh še aktualen?) kolumne berete enkrat mesečno, v tej knjigi so zbrane od februarja 2022. Še pomnite? Nekako smo se izkopali iz covidne norišnice, pa se je začela neka druga norija (namig: Ukrajina), pred vrati pa so bile tudi volitve. In vsaj prvih nekaj zapisov se bolj ali manj vrti okrog tega in glede na duh časa, v katerem so nastajale, lahko rečem, da so precej duhamorne. Maske, cepljenje in cepiva, potrdila, obljube, grožnje, strah, razdalja, ukrepi, neposobni politiki, zaslužkarji, še več strahu in tako v nedogled.
Saj, mogoče mu delam krivico, ampak seveda je bolj zanimivo brati, ko piše o sebi, svojih bitkah, demonih, preizkušnjah, slabostih ter seveda o uspehih. Naj vas potolažim – pride v tiste tirnice, ko ni le še en nergač, ki mu ni nič prav – pa mogoče se trudimo, da bi na tiste čase vsi malo ali povsem pozabili; ter neha na dolgo in široko razglabljat in pol časa zveni tako kot sem svojčas bral recenzije plošč Miroslava Akrapovića. Na koncu sem se najprej vprašal »kaj sem prebral?« in potem še »kaj mi je hotel povedati?«. Pri Šaleharju in tej njegovi samosvoji lucidnosti pač nikoli ne veš, kdaj misli resno, kdaj zelo resno »zajebava« ljudi in kdaj se samo »zajebava«. No, ustrezen izraz bi lahko bil tudi »spodjebava«.
Ampak je pa nekaj tem in nekaj kolumn, v katerih je vrhunski in kjer se bo lahko marsikdo poistovetil z njim. Od tiste, kako babici pomagat uredit dostop do zdravstvenega portala in vse do tiste, kako težko je dandanes nekaj kupiti. Pa sem mislil, da se to dogaja samo meni, ker pač nisem znan in slaven, pa zdaj vidim, da ima očitno tudi Miha Šalehar te težave. Sem si kar oddahnil. No, tudi o neskončnem klicanju po uradniških birojih in nesmiselnih (da ne rečem kar butalskih) povratnih informacijah, dotakne se umetne inteligence, seveda Trumpa in njegovih prijateljev ter je brutalno iskren, kako majhna razlika je med tistimi, ki si vbrigavajo heroin in tistim, ki si vbrizgavajo botoks. No, pa tudi tista, kjer si je naslov sposodil pri šentviških kolegih, govori pa o greznici, v katero se je spremenilo nekoč res priljubljeno družbeno omrežje in konstruktivna izmenjevalnica mnenj, ni od muh.
Druga polovica 2023 je zelo dobra, 2024 že kar odlična in v kolumnah iz leta 2025 – pa čeprav se nekajkrat v kakšnem izhodišču tudi ponovi (ja, razumemo, Trump, Zelenski, Janša, Golob, X, medijska dieta oz. abstinenca, umetna inteligenca in njen pohod itn.); to zgolj nadaljuje in nadgrajuje. Blesti, na trenutke. Morda pač tudi zato, ker so to zapisi od tukaj in zdaj ali pač o nekih (še vedno) aktualnih temah in kot taki zvenijo prepričljivo in zanimivo, ne pa kot pogrevanje zelo postane juhe, ki že tako ni pustila najboljšega okusa.
Krasni novi spet že v naslovu (poklon Huxleyju) razkrije, da se bomo ukvarjali z nečim, s čimer smo se že. Ali je krasno in novo? Težko reči, če in ko moraš nekaj ponovno »prodati«, da je to novo, kaj šele krasno. Pridemo nazaj do botoksa, lahko pa se vrnemo tudi do prekomernih količin alkohola ali sreče v kriptosvetu, da so nekatere stvari vsaj na videz lepše. Morda pa kot sam avtor zapiše v eni od kolumn – na neki točki je treba mesto prepustiti mlajšim in se sprijazniti z dejstvom, da si svoje povedal. Krasni novi spet je zbirka približno 40 kolumn, teorije zarote gor ali dol, v katerih se Miha Šalehar spopada s tem nenavadnim in nepredvidljivim svetom ali pač – če parafraziram – čudnim starim svetom.
Mladinska knjiga, 2025
maticpise.com 