Nazaj k naravi, v prostranstva Himalaje, najbližje neba, kar človek lahko pride, v vso to svobodo, lahko pa tudi poslednji dom. Letos mineva 50 let od prvega uspešnega slovenskega (ali pač tedaj jugoslovanskega) vzpona na osemtisočak in ta knjiga Vikija Grošlja odlično prikazuje čas pred, med in tudi po vzponu na peto najvišjo goro sveta.
Viki Grošelj se Makaluja – kako se ga ne bi, saj je bil njegov prvi; seveda spominja tudi v še vedno svežih in predvsem zanimivih izdajah Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav, pa najbrž tudi v kateri od starejših izdaj, se je pa tokrat Makaluju posvetil kar nekako biografsko in predvsem s spominom na okrogle obletnice vzpona in dogajanje v tistem obdobju.
Deset let kasneje se je namreč povzpel na najvišji vrh črne celine, Kilimanjaro, dvajset let kasneje na Anapurno in obenem se je takrat zaključil projekt 14 x 8000 za Slovenijo, kar nas je kot deveti narod na svetu uvrstilo med tiste, ki smo osvojili vseh 14 osemtisočakov. Trideset let kasneje je, vsaj tako lahko razberemo iz pisanja, Grošelj mogoče odkril svoj Shangri-La, ko je šel na Ama Dablam, štiri desetletja po »prvič« se je podal na Manang in letos znova, ob zlatem jubileju, pod Makalu. In vmes so se zgodili vzponi na vse najvišje vrhove vseh celin, smučanje z 0 do 8.000+ metrov, osvojenih deset osemtisočakov, Krona Slovenije, pa potres v Nepalu, Križ čez Nepal in še kaj.
Viki Grošelj nam tokrat v uvodu ponudi nekaj zgodovinskega vpogleda v osvajanje Himalaje in tudi Makaluja, saj je bilo področje Himalaje v prvi polovici dvajsetega stoletja veliko bolj zaprto in nedostopno kot je danes. Vsekakor je zanimivo gledati (in se čuditi) stare fotografije, s kakšno opremo so se takrat ljudje odpravljali na »streho sveta«. Včasih se mi zdi, da so danes ljudje bolj opremljeni (kar pa seveda ni enako usposobljenosti), ko se odpravijo na nedeljski izlet na Veliko planino.
Slovenci oz. Jugoslovani smo Himalajo začeli odkrivati pozno – leta 1960 prvič (sedemtisočak Trisul,katerega vrha niso osvojili), leta 1965 drugič (neosvojeni, 7902 metra visoki Kangbačen, kjer jim ni uspelo priti do vrha), leta 1969 so uspešno osvojili vrhova Anapurne II in Anapurne IV (oba pod osem tisoč metri) in leta 1972 je vizionar slovenskega himalajizma, Aleš Kunaver, zbral odpravo za naskok na Makalu. Cilj je bila južna stena, odpravo so sestavljali takrat najboljši slovenski plezalci (med njim Ažman, legendarni Šrauf, Cedilnik, Marjon, Maležič in drugi), a jim v dveh mesecih tudi zaradi nepričakovano slabega vremena ni uspelo. Na koncu so se morali, kar v Himalaji seveda ni izjema, boriti za preživetje, sta pa takrat Ažman in Maležič kot prva presegla mejo 8000 metrov. Ta južna stena Makaluja je bila prezahtevna tudi za številne druge odprave, med drugim avstrijsko dve leti kasneje, v kateri je bil tudi sam Reinhold Messner. Leta 1974 so naši »himalajci« poravnali dolg in uspešno (kar deset jih je stalo na vrhu) osvojili Kangbačen in potem je prišlo leto 1975.
Šesta jugoslovanska himalajska odprava, na čelu katere je bil znova Aleš Kunaver, v njej pa poleg zdaj že izkušene četverice Ažman, Cedilnik, Belak in Manfreda, ki je Makalu osvajala pred tremi leti, še nekaj drugih izkušenih in preverjenih plezalcev ter deseterica mladih in dokazovanja željnih, med njimi tudi Viki Grošelj in Nejc Zaplotnik. Tistim, ki spremljate slovenski alpinizem, je seveda jasno, da je bila tukaj zbrana takorekoč smetana smetane, a še vedno – v Himalaji se lahko zgodi karkoli, kar se je tudi Grošelj lahko v prihodnjih desetletjih prepričal več kot enkrat.
Grošelj se v besedilu na pot v južno steno poda tako natančno, iskreno, prepričljivo in doživeto, da vam ne bom kvaril bralskih užitkov. Natančen opis dogajanja – od pijavk, do bolečega zoba, vznemirjenja, prepirov in šal, tovarištva in predvsem čudenja nad vsem mogočnim in lepim, kar jih je obdajalo in kar so želeli osvojiti. Zelo jasno vam bo, da je bilo to vse prej kot preprosto in enostavno, da na vse skupaj vpliva na stotine različnih dejavnikov, na katere sami plezalci sploh nimajo vpliva, sam pa bi lahko rekel, da vse skupaj nekako presega meje običajnega (da ne rečem kar normalnega) človeka.
Tokrat moram res pohvaliti tudi odličen izbor fotografij, ki nam pričarajo ne le Makalu, ampak tudi druge himalajske vrhove, posamezna področja, nevarnosti, na videz nemogoče stene in »probleme«, nepredvidljive vremenske razmere in obenem idilo. Seveda je od oči opazovalca odvisno, kaj boste videli … sam zase lahko priznam, da bi si enkrat želel to čudo od Himalaje videti od blizu, da pa me plezanje samo niti malo ne mika. Nisem usposobljen, nisem sposoben in preprosto si ne znam predstavljati vseh teh obremenitev – fizičnih in tudi psihičnih; s katerimi se moraš tam soočiti. Tudi zato je toliko huje brati zgodbe mnogih, ki so tja šli in jim ni uspelo. Nekateri so imeli zgolj eno priložnost, za druge je bila to tudi zadnja preizkušnja, mnogi pa so kljubovali in, dobesedno, preživeli.
Viki Grošelj je eden teh, zato je pri svojih sedemdesetih letih še vedno med nami, pa čeprav je bilo tudi njegovo življenje nekajkrat ogroženo, soočil se je s številnimi poškodbami, videl smrti tovarišev, jih pokopal in se vrnil domov. In kot je že zapisal v eni od knjig – ko se je enkrat začel domov vračati tudi k sinu, je kakšno težko odločitev sprejel veliko lažje.
In prav sin Matija ter žena Cvetka sta bila ob Vikiju in še treh drugih (Stanetu Klemencu, Bojanu Pollaku in Ivču Kotniku) iz odprave Makalu 75, ko so se letos, ob petdesetletnici vzpona, znova odpravili pod Makalu. Kar šestih izjemnih alpinistov iz tiste prve odprave ni več med nami. Čudovito je sicer brati, kako je Grošelj vse skupaj podoživljal petdeset let kasneje in seveda si lahko zgolj predstavljamo, kakšna divja reka spominov je dejansko bučala skozi njegove misli, saj je na papir uspel ujeti zgolj razigran in žuboreč potok, a je seveda dovolj. Ker boste začutili … če ste kadarkoli v življenju s trudom prišli na kakšen vrh (ali pač bili ob nečem posebnem), boste prepoznali to predanost, čutnost in iskrenost.
Makalu, 8481 m, si vsekakor zasluži vašo pozornost in čas. Knjiga se tekoče bere, ima tisti prepoznaven Grošljev slog, ki pa z leti postaja tudi malo bolj pesniški in je kot taka čudovit poklon neverjetni (bi si želel zapisati nesmrtni) generaciji slovenskih alpinistov, ki so meje mogočega premikali višje in višje.
P.S.: In pa še en (samo)promocijski pripis – v torek, 25. novembra 2025, se bom ob 17. uri na Pogovorni postaji v sklopu Slovenskega knjižnega sejma pogovarjal z Vikijem Grošljem. Ne samo o Makaluju, ampak tudi o Makaluju, predvsem pa o tem, kako je strast postala njegov način življenja. Vabljeni.
Buča, 2025
maticpise.com 