To je zagotovo najbolj posebna in drugačna knjiga, ki jo je navdihnil naš košarkarski as, Luka Dončić. Knjiga Primoža Reparja, zapisana v slovenščini in angleščini, ni še ena biografija o Luki, niti ni knjiga o Luki, ampak predvsem o njegovem pomenu, bistvu in tudi sreči, ki jo moramo čutiti, ker živimo v njegovem času.
Se sprašujete, kaj je zdaj to neko čudno filozofiranje, da ne rečem kar nakladanje? Imate prav. 77: Osrečenost v času Luke Dončića, je sila nenavadna, zelo filozofska knjiga, ki je sam prav veliko nisem razumel. Priznam, zanjo nisem dovolj pameten. Uvodne besede legendarnega košarkarskega asa Iva Danuea, ki je vsaj na mednarodni reprezentančni sceni dosegel več kot katerikoli drug Slovenec in za kar si upam trditi, da bo tako tudi ostalo; so jasne. Enako velja tudi za novinarsko legendo, Sergia Tavčarja in nenazadnje za medklic Igorja Đurovića, nekdanjega trenerja. O Luki govorijo kot o izvrstnem košarkarju, človeku, ki se zaveda svojega poslanstva in mu je najpomembnejša košarka. To so dejstva, ki smo jih lahko prebrali tudi v dveh biografijah – Čudežni fant in Luka Dončić – biografija.
Primož Repar je Luko – njegovo bistvo; postavil v povsem drug kontekst. In upam si reči, da v delu, kjer lahko »vstopimo« v Lukovo glavo in misli, brcnil v temo. Luka je preprost fant, to vemo vsi. Rad se zabava, vozi dobre avtomobile, v prostem času igra računalniške igre in je seveda oče ter partner. Duševni monologi, molitve in poezija … ne, to ni Luka. To je bil Kareem Abdul – Jabbar, nikakor pa to ni Luka Dončić.
Avtorju nikakor ne morem očitati, da v eseju ni izpostavil nekaj izredno zanimivih pogledov, a so potem zapleteni v filozofske niti in vsaj osebno, ko enkrat vidim Kierkegaarda, vem, da bodo stvari postale zapletene. Repar pa je Lukovo bit označil prav z izrazom tega slovitega danskega filozofa 19. stoletja, tj. »salighed«. In naj na tem mestu uporabim kar citat iz knjige – »In salighed ni sreča, ampak neizrekljiva, notranja svetloba osebe, ki se razkrije le, ko se je pripravljena odpovedati lastni podobi.« Ja, to so tisti stavki, ki jih boste nekaj časa razčlenjevali in premišljevali o njih, pa še vedno ne boste našli konca, kaj šele smisla. In ni jih malo.
Po drugi strani se ravno v tem opisu skriva marsikaj, česar se Repar dotakne kasneje. Sreča recimo in lahko se vprašamo, kdaj smo v zadnjem obdobju Luko videli srečnega na igrišču. (Priznam, stvari se spreminjajo, čeprav je obenem zanimivo tudi, da je Luka na vseh fotografijah v uniformi slovenske reprezentance, kjer je sploh še najmanj srečen.) Žal so ti trenutki redki, pa nam je vsem jasno, da je na igrišču najboljši, ko je srečen in ko – to se zdaj navezuje tako na Iva Daneua pa tudi na Esada Babačića; se igra košarko. Ni dovolj le, da je razigran, ampak mora biti tudi igriv. Luka pa o košarki čisto preveč razmišlja in razmišlja tudi o vsem ostalem. Med drugim je moral, saj je bil v to prisiljen, veliko razmišljati tudi o lastni podobi. Pa naj so to očitki, da je debel, len, počasen, posledično nagnjen k poškodobam ali pa pravne zadeve, ki jih je moral urejati z lastno mamo glede pravic o upravljanju lastne podobe. In če se dotaknem še notranje svetlobe – Luka je bil, vsaj po mojem mnenju, od februarja dalje v precejšnjem mraku, da ne rečem kar temi. Menjava iz Dallasa v Los Angeles, poškodbe, očitki, potem recimo temu še neuspeh z reprezentanco in to so stvari, ki lahko dotolčejo mladega športnika, ki pa ima vse na dosegu roke.
Nemalokrat sem pomislil na Primoža Peterko in tudi Petra Prevca, dva asa, ki sta se sicer na povsem različne načine na takorekoč vrhuncu kariere znašla v krizi, na dnu in sta morala najti način, kako priti ven, kako priti nazaj na vrh. In ob tem se vedno spomnim na besede mojega očeta, ki je nekoč rekel »Preveč razmišlja. Ne sme razmišljati. On mora to pač naredit, ker je v tem, v tej spontanosti, igrivosti, pač najboljši.« In to lahko postavite v katerikoli kontekst, ki pa pogrne na celi črti, ko se enkrat v vse skupaj vmeša posel in posledično denar, veliko denarja.
Ali se Luka lahko odpove lastni podobi? Menim, da ne ali pač vsaj težko. Lahko bi šel po poteh Cassiusa Clayja, Lewja Alcindorja ali celo Rona Artesta, ki so iz teh ali onih razlogov spremenili ne le ime, religijo, ampak predvsem način razmišljanja. Notranjo in zunanjo podobo, tisto osebno in javno. Luka Dončić je, kar je – razmeroma preprost fant iz Ljubljane, z balkanskimi koreninami, ki rad uživa v življenju in košarki in dajmo se strinjat – res smo lahko veseli, da živimo v njegovem času in uživamo v njegovih predstavah. (Sam, ki sem na svetu že nekaj časa in sem videl kar nekaj obdobij in generacij košarke, bi si ga želel videti igrati v nekem drugem času, ko se ni toliko razmišljalo, ampak predvsem igralo.)
77: Osrečenost v času Luke Dončića ni knjiga za vsakogar. Upam si trditi celo, da je to knjiga za izredno ozko občinstvo. Zelo me zanima, kaj bi na njo porekel glavni junak, Luka Dončić. Ampak če je v vas vsaj malo filozofa, predvsem pa znate razmišljati s svojo glavo in izven varnega in domačnega mehurčka, utegne v vas marsikaj prebuditi in spodbuditi. (Velika verjetnost pa je, da jo bo večina po prvih straneh odložila.)
KUD Apokalipsa, 2025
maticpise.com 