Dvojno branje z enotnim naslovom in tudi sporočilom – pot do miru je dolga, celo neskončno dolga. Knjiga dveh avtorjev – vsestranske italijanske ustvarjalke Abhe Valentine Lo Surdo in slovenskega zapisovalca bridke resnice sedanjosti – Boštjana Videmška.
Knjiga Dolga pot do miru je razdeljena na dva dela – tistega, ki ga je napisala Lo Surdo in ima podnaslov Soška fronta in drugega, pod katerega je podpisan Videmšek in katerega naslov je daljši in v bralcu že kar takoj lahko prebudi določeno tesnobo – Srebrenica, Galicija in Ukrajina, Auschwitz, Gaza. A če sem se pri Boštjanu in njegovih knjigah česa naučil, je to dejstvo, da so to knjige, ki jih pač potrebno prebrat. Potrebno, nujno.
Najprej sem šel brat polovico knjige Abhe Valentine Lo Surdo. Zdaj mi je jasno, da sem Soško fronto vzel preveč preprosto in z neko miselnostjo, da o strašnih bitkah prve svetovne vojne, ki so potekale ob naši smaragdni kraljici, vem dovolj. Nimam pojma, če sem iskren. Tudi nisem vedel, da po področju, kjer je med leti 1914 in 1918 potekala fronta, sedaj vodi Pot miru, kot jo preprosto opiše avtorica “500 kilometrov gora in jarkov vse do morja, trideset dni hoje po Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini.” Njeno pot in raziskovanje ter razmišljanje po Poti miru je skoraj preprečila huda poškodba na smučanju, a je po športno stisnila zobe in opravilo s potjo, ki ni bila samo pot, niti ne Pot, ampak kar popotovanje.
Zgodbe z ene ali druge strani meje, torej slovenske ali italijanske, z ene in druge strani reke Soče, fronte. Pripovedi in izpovedi Italijanov, Slovencev, tistih iz “mešanih” družin in seveda vseh raziskovalcev zgodovine, ki pač ni zgolj črno-bela, ampak zapisana v nepreglednem številu barvnih odtenkov. Prav posebno težo zapisom dajejo pesmi, ki jih je zapisal avtoričin praded, Arturo Mencuccini, ki se je boril na Soški fronti. Trenutki, ki zarežejo v srce, v globino.
In potem drugi del. Del Boštjana Videmška, katerega vsaka knjiga me pretrese in strezni, da je svet, v katerem živimo, še slabši in hujši, kot smo mislili. Njegov uvodni zapis Privilegij miru: kdo lahko govori o vojni nastavi ton pisanja. Ne, ne bo olepševanja, romantike, ampak kruta resnica, ki bo po nas udarjala kot težko kladivo. Pa to ne pomeni, da vas želim od branja odvrniti, daleč od tega. Preberite, razmislite! Kolikokrat ste bili mogoče tudi sami v vlogi “kavč komentatorjev” o migrantih, o vojni, orožju, odločitvah, taboriščih, o genocidu nekoč in danes, o vprašanjih, na katere ni človeškega odgovora.
Kaj, potem boste vstopili v grozo, imenovano Srebrenica. Trideset let po dogodkih. Ko smo lansko leto z otroci odšli v Sarajevu na razstavo o tej veliki katastrofi človečnosti, sem jim med drugim povedal tudi, kako malo smo se naučili – kako se je Srebrenica zgodila približno petdeset let po Auschwitzu in vseh drugih nezaslišanih taboriščih smrti, pa je svet mižal in molčal ter kako se danes, tukaj in zdaj, trideset let po Srebrenici, v Gazi dogaja ne le podobno, ampak hujše (ne, zgodovina nas ne (iz)uči) in spet mižimo in molčimo. Pa, kot zapiše Boštjan, to je najbrž prvi genocid, ki ga lahko dobesedno spremljamo v živo, saj se po zaslugi sodobnih tehnoloških orodij odvija na vseh mogočih ekranih, ki jih uporabljamo. Genocid, v živo, pred našimi očmi. In mi?
In potem nas avtor vrne v čas prve svetovne vojne – na frontno linijo Galicije, kjer je umrlo več slovenskih vojakov kot na Soški fronti (!) in približno enako število, kot jih je umrlo med drugo svetovno vojno. Seveda preveč. Ampak koliko o tem dejansko vemo ali če vprašam drugače – zakaj vemo tako malo? Ali zato, ker o tem poglavju vemo tako malo, dovolimo, da se zgodovina ponavlja? Da dobrih sto let kasneje tam vznikajo novi grobovi, tokrat predvsem ukrajinskih vojakov, ki se borijo proti Rusiji?
In pojdimo še k zadnjemu poglavju. Tistemu, za katerega mnogi še danes trdijo, da sodi ne le med najmračnejša, ampak kar najtemnejša poglavja človeštva, v Auschwitz. A pač ni zadnje, niti najtemnejše. Ker dejstvo, da ob vsem, kar se je dogajalo v teh osmih desetletjih, ob vsem razvoju, zakonih, pravu, pretoku informacij in tehnologijah, dovolimo, da se dogajajo “gaze, jemni, sudani”, da ljudje stradajo, da se načrtno pobija otroke, humanitarce in novinarje, da se ustvarjajo nova in nova koncentracijska taborišča in izvaja genocid … Ne le vedno znova dno dna, tudi vsakič bolj temno in nepregledno črnino teme odkrivamo. Prva oseba množine, ja. Vsi mi. Vsi smo krivi in odgovorni. Se vojna kdaj konča, se vpraša Boštjan Videmšek v epilogu. Moj odgovor – ne, žal ne.
Tista bistvena razlika med obema deloma knjige je način zapisovanja, pripovedovanja. Del Lo Surdo, ki pripoveduje predvsem o Soški fronti, je zaznamovan s poezijo in kot tak poetičen, lahko bi rekli skoraj lep, saj iz njega sije neko razumevanje pripovedovalcev in pričevalcev, kako nesmiselna je vojna. Kako smo vsi pravzaprav zgolj in predvsem ljudje in da je življenje najlepše, ko ga živimo v miru in skupaj. Tako neverjetno preprosto in obenem lepo.
Medtem pa je Boštjan, kot sem zapisoval uvodoma, bridek, pretresljiv in celo boleč. Dokumentarističen in neposreden. Del o Srebrenici brez milosti ne le klofuta, ampak nas kar mlati, surovo in krvavo. Trpeče. Galicija in Ukrajina nam ne pustita dihati, ampak nas šokirata s podatki o še eni, takorekoč neznani fronti prve svetovne vojne in tako žalostnem dejstvu, kako se iz zgodovine nič ne naučimo in se ta ponavlja. Pogosto s še hujšimi posledicami. Del o Auschwitzu zada tiste zadnje, da ne rečem kar smrtne udarce in razmišljanja in čeprav sprva “razočaran”, mi je kar odleglo, da je Boštjan del o Gazi “nežno” vključil v ta zaključek in ni zarezal še v to, žal zelo krvavečo rano sedanjosti.
Knjiga, po kateri si na nek način oddahneš, ko jo odložiš, obenem pa se vprašaš, kam smo kot ljudje, kot človeštvo zabredli? Kako nam iz leta v leto uspe najti novo dno dna …
UMco, 2025
maticpise.com 