Boštjan Videmšek je po nekaj dokumentaristično-novinarsko naravnanih knjigah, kjer je poročal bodisi o migracijski krizi, vojnih žariščih in v zadnjem obdobju z naravovarstveno tematiko, pogumno zagrizel še v polje fikcije. Tema? Lahko bi rekel tisto, kar mu je najbolj znano – vojna.
Boštjan Videmšek je vojno spremljal takorekoč iz prvih vrst – bil je v Siriji, Afganistanu in na drugih bližnjevzhodnih vojnih žariščih, spremljal je žalostne usode beguncev in pisal o njih ter razblinjal mnoge tabuje. Bil je glasen zagovornik pravic in dialoga, strpnosti in empatije. Ne bi smelo biti presenečenje, da je glavni lik knjige pisatelj/novinar Val, ki se skoraj od nikoder znajde sredi vojne vihre v lastni domovini. Reševati mora v prvi vrsti lastno življenje, na drugem, najbolj obleganem delu države ima starša in sestro, tja odide najboljši prijatelj Vik, njegova (izgubljena) ljubezen Dalija pa je v Berlinu. Mediji poročajo zelo različno, mednarodna javnost je neodločna, rakete padajo in ljudje umirajo. Na pobudo nemške urednice se Val odloči, da bo pisal vojni dnevnik in iz prve roke ljudi seznanjal z vojno, ki divja po njegovi deželi. In vse bolj tudi v njegovem srcu, kajti na neki točki vojna postane osebna, Val pa je vse bolj zmeden, kaj se pravzaprav dogaja.
Zgodbo Vojnega dnevnika je Boštjan postavil v neimenovano in nedoločeno državo. Bi lahko bila Slovenija? Seveda. Najbolj intenzivno je napaden vzhod države, kjer je veliko mostov in to s strani sosednje države, ki je dolgo časa kazala svoje imperialistične težnje, še ne tako dolgo nazaj pa smo se jim dobrikali in v njih iskali zaveznika. Ljudje bežijo čez severno mejo, v Evropo, na varno. Vojna, ki je v tej fazi precej izolirana na ozemlje Valove države. Seveda bi lahko bila to tudi Ukrajina, lahko bi bila Bosna in Hercegovina, katera od baltskih ali pa bližnjevzhodnih držav.
Pravzaprav niti ni pomembno. Država, ki ni vojnega napada z ničimer izzvala (seveda okupator trdi drugače), je članica mednarodnih skupnosti in zavezništev (ki pa zaradi nepomembnosti kolebajo, kaj storiti in komu se bodo najbolj oz. najmanj zamerili?) ter ima res obupno sestavljeno, še slabše usposobljeno in res katastrofalno opremljeno vojsko. Zdi pa se, da nasprotniku ni niti do ozemlja ali vojaške zmage, ampak želijo državo zravnati s tlemi in jih pri tem ne zanimajo nedolžne civilne žrtve. Lahko bi bila tudi Ukrajina, seveda.
Zanimiv je datum pisanja dnevnika – 1. september (dan, ko se je uradno začela druga svetovna vojna), enako velja za zadnji dan vojnega dnevnika, ne pa tudi vojne – 11. september (ko se je simbolično, z napadom na newyorška dvojčka, začela neka druga in drugačna vojna), kar pa hkrati pomeni, da je Valovo spremljanje vojne vihre trajalo deset dni (kar je tudi trajanje slovenske osamosvojitvene vojne).
Skozi glavne like – Vala, Vika in Sergia ter tudi Dalijo; bi najbrž lahko sestavili Boštjana Videmška. Pisatelj/novinar, ki mu ni mar in je hote ali nehote, vpet v vojno. Njegov najboljši prijatelj še iz otroštva, njegov »brat« Vik, živi dvojno življenje – je igralec in obenem neustrašen član skoraj paravojaške enote, mož in oče dveh otrok, ki otroka pričakuje tudi z Valovo sestro Mašo. (Ta je, skupaj s staršema, ujeta v vasi, ki je pod največjim pritiskom okupatorja in kamor se odpravi tako Vik kot nato tudi Val, da bi od tam poročal. Valu, ki je na družino zelo navezan, se niti sanja ne, da je njegova sestra noseča z njegovim najboljšim prijateljem, ki je pomemben člen vojaškega odpora.) Boštjana Videmška sem osebno pogosto dojemal kot zelo dvojnega človeka – na eni strani neustrašen novinar/poročevalec z najbolj nevarnih vojnih prizorišč, po drugi strani zenovski tekač in naravovarstveni ozaveščevalec. Sergio je španski fotograf, od številnih vojn in tragedij razkrojen človek, ki ima z vsako vojno dovolj, a se vsakič znova vrne. Na trenutke se zdi kot nekakšen glas razuma, tisti objektivni obraz novinarstva, ki je zavezan načelom svojega dela. Vsekakor se zdi, da je on yin Valovemu vse bolj izstopajočemu yangu. In tu je še Dalija, Valova izgubljena in ponovno najdena ljubezen, predana humanitarka mednarodne organizacije, ki kar ne more verjeti grozam, grozotam in grozodejstvom, ki jim je priča.
Jezik je sočen, neposreden in tisti, ki ste Boštjana vsaj enkrat poslušali govoriti v živo, ga boste začutili takorekoč v vsakem stavku. Zgodba je tekoča, presenečenj ne manjka, napisana pa tako živo, da si zlahka predstavljam ekranizacijo prebranega. Sploh prizor vojaka, ki iz blata rešuje čebelo, potem pa bralec zadrži dih, saj samo čaka šok v podobi ostrostrelskega naboja, ampak … Če vas ne bo razcefralo, vas utegne branje vsaj raztrgati.
Ne glede na to, da je tematika še kako aktualna (žal), si upam reči, da je Vojni dnevnik v letošnji beri osebno moj prvi kandidat za #knjigoleta. In glede na to, kako vešče je Boštjan svoje izkušnje in doživljanja vojne prelil v ta fiktivni zapis, me ne bi presenetilo, če bo nekaj podobnega storil s področjem varstva okolja in kakšno napeto, z zarotami prepleteno ekološko kriminalko. Preberite!
UMco, 2023
maticpise.com 