Bil sem krepko čez polovico knjige, ko se mi je v mislih utrnilo nekaj, kar bi zlahka bil povzetek te knjige – Nekatere biografije prebereš hitro, ker so nezanimive in so za nameček še slabo napisane. In potem so tiste druge, ki jih kot izvrstne in napete kriminalke ne moreš odložiti. Ta je ena takšnih.
Kdo ne pozna Astrid Lindgren? Morda kdo, ki v življenju ni prebral niti ene (otroške) knjige in je živel zelo dolgočasno in pusto življenje. In recimo, da si upam trditi, da ste med tistimi, ki berete te vrstice, sami takšni, ki veste zanjo. Ki berete. Ki ste imeli tudi zaradi nje, bodisi zaradi Pike Nogavičke, Erazma, mogoče Ronje ali pa celo otrok iz Hrupnega, nenazadnje bratov Levjesrčnih, otroštvo polno nepozabnih prigod in dogodivščin. Astrid Lindgren je bila res nekaj posebnega in če o njej in njenem življenju ne veste prav veliko, potem vas res toplo priporočam tole “zgodbo” izpod peresa Jensa Andersena.
In če nadaljujem – kdo pravzaprav pozna Astrid Lindgren? Pozna kakorkoli drugače po njenih izjemnih literarnih delih? Priznam, da sam o njenem življenju nisem vedel kaj veliko. V tej knjigi pa sem izvedel takorekoč vse. Skoraj petsto strani imenitnega branja. O vse prej kot idiličnem življenju avtorice, ženske, ki je vsaj moje otroštvo naredila čudovito. Hej, celo hči sem želel poimenovati po njeni junakinji. A ne Piki, temveč Ronji. Zdelo se mi je kar ustrezno, da bi šla razbojnica poleg upornika (Tarasa). A je bila žena odločno proti – da je upornik dovolj in res ne potrebujeva še razbojnice. In je ostalo pri tem, hči pa je dobila ime po enem najlepših filmov, ki na podobno temačen, pretresljiv in bridek način slavi življenje in ljubezen, kot to počnejo dela te velike švedske avtorice – La Vita e Bella. (Vita)
Astrid Lindgren je odraščala v veliki družini, v majhnem mestecu Vimmerby in se že kot najstnica začela ukvarjati z novinarstvom. Prav nenavadno, ampak nikoli ni sanjala o tem, da bi postala pisateljica. Zelo kmalu, še vedno kot najstnica, je zanosila, za nameček je šlo za nezakonskega otroka, kar je bilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (tudi) za Švedsko takorekoč nezaslišano. Otroka je skrivaj rodila in ga dala v posvojitev, kar je bilo vsekakor nekaj, kar jo je zaznamovalo za celo življenje. Drugačen svet, drugačni zakoni in sina Lasseja je po nekaj letih vzela nazaj k sebi in ga vzgajala ter skrbela zanj kot mati samohranilka, z izdatno pomočjo strogih, a ljubečih staršev.
Leta 1931 se je poročila, kmalu zatem rodila še hči Karin, na vrata pa je trkala druga svetovna vojna, ki je bila sploh za skandinavske (in baltske) države prav poseben izziv, kar je Astrid Lindgren zapisovala v obsežnem Vojnem dnevniku. Na eni strani so bili Nemci, ki so izvajali pogrom nad Judi in mnogimi drugimi in na drugi Rusi (oz. Sovjeti), ki niso bili veliko boljši. Švedska je bila daleč od nevtralnosti, a jo je za razliko od mnogih drugih evropskih držav odlično odnesla in kot lahko razberemo, so vojno komajda občutili. Komajda. Prav zanimivo je, kakšno zanimivo, nenavadno in najbrž lep čas tudi prikrito vlogo je imela v tem času Lindgren. Tajno nalogo prebiranja in cenzoriranja pisem, ki so prihajala/odhajala na/iz Švedske, kar ji je obenem omogočilo, da je o drugi svetovni vojni vedela veliko več kot je bilo javno znanega in objavljenega marsikje, sploh pa na Švedskem. Morda je bila vsekakor tudi to ena od stvari, ki jo je zaznamovala in je kasneje tako močno vplivala na njeno aktivistično držo.
Obenem pa je bilo predvojno obdobje tudi čas, ko so začeli objavljati njene prve zgodbice in pravljice, druga svetovna vojna pa je tudi čas, ko je začela nastajati ena najslavnejših literarnih junakinj vseh časov – Pika Nogavička. Nastala je na željo in kot darilo hčerki Karin. Tiste prve različice je Astrid Lindgren celo sama ilustrirala. Lik, ki so se ga, podobno kot recimo Beatlom, izogibali mnogi založniki. Junakinja, s katero so se mnogi poistovetili in so jo predvsem mnogi kritizirali, saj je bilo popolno nasprotje vsega, kar so bili javnost, knjigarnarji, učitelji, starši in otroci vajeni. Ali je prav zaradi svoje drugačnosti postala tako priljubljena in še vedno živi? Zagotovo. Obenem je postavila visoke standarde, tudi za avtorico in premaknila meje razumevanja, kaj je otroška literatura.
In če pustim ob strani avtoričino zakonsko krizo, njeno nenadejano slavo, ustvarjanje ne le knjig, ampak tudi pisanje scenarijev, dela na radiu, za gledališče, urednikovanja, svetovanja in konec koncev “preproste”, a tiste tako zelo zahtevne naloge – biti mati ter potem še političnega, okoljskega in feminističnega aktivizma, ki se mu je aktivno posvečala po letu 1970, ko se je upokojila. Knjiga piše o marsičem drugem in me je na nek način recimo spomnila na biografijo o Aniti Ogulin in po drugi strani na Kingovo On writing. Jasno je, zakaj je pisala, o čemer je pisala in kot je pisala ter kako zelo iskrena in samosvoja je bila (večino časa). Zanimivo je seveda to, kako je nekaj, česar ni hotela početi niti ni o tem sanjala, postalo takorekoč njen poklic. In kot se ji nekajkrat zapiše – kako neizmerno je v tem uživala, bila živa in srečna. Nekaj, s čimer se tisti, ki radi pišemo – četudi to ni naš poklic; zlahka poistovetimo.
Prav fascinantno in občudovanja vredno je tudi, kako je pisala. Kot poklicna stenografka je vse svoje ideje in celo dejanska besedila stenografirala, kar je takorekoč kodirano pisanje, pri čemer ponavadi vsak stenograf razvije neko sebi lastno in razumljivo kodo. Avtor ne gre niti mimo povezanosti z družino, pa rejnico, pri kateri je odraščal njen sin Lasse in številnimi zanimivimi osebami – obeh spolov; s katero je spreminjala in ustvarjala ne le švedsko, ampak kar svetovno literarno zgodovino, sploh pa na področju otroške literature. Ali je bilo preprosto? Nikakor. Niti sama pogosto ni verjela v svoja dela, še bolj pa je bila presenečena nad njihovo priljubljenostjo. Predvsem pa ni nikdar pozabila hraniti otroka v sebi in s tem tudi vseh ostalih otrok, pa čeprav je pogosto pisala tudi o temah, o katerih naj bi otroci vedeli čim manj. Ona pa, čeprav prežeto s domišljijo, je kljub vsemu pisala o resničnem svetu, vsakdanjih dogodkih in resničnih čustvih. In, kar mi je v nekem intervjuju na srce položil Jani Novak iz skupine Laibach; prav nikoli ni otrok podcenjevala.
Nikakor ne gre spregledati ali zanemariti niti njenega izjemnega filantropskega udejstvovanja, me je pa nekaj še bolj presenetilo, sploh pa navdušilo – njeno razmišljanje o samoti in osamljenosti. Relativno zgodaj in nepričakovano je ovdovela in se ni nikoli več poročila, niti zaljubila (kar me je spomnilo na hrvaško glasbeno divo Josipo Lisac). Potrebovala je čas, da je samoto sprejela in potem se je vedno bolj zavedala, da jo potrebuje. Za lasten mir, za ustvarjanje. Kakorkoli je svoje otroke, vnuke in nečake oboževala in ljubila, je včasih preprosto potrebovala mir in samoto. Sam sem potreboval kar dolgo časa, da sem po ločitvi in vzporedno z dejstvom, da otrok vsak drugi teden ne vidim, sprejel to samoto. Osamljenost. Sprva me je bremenilo, potem pa sem prav v tem našel čas (in priložnost) zase in nenazadnje za ustvarjanje. Svobodo, tako in drugače. In ko proti koncu knjige vidimo avtoričin portret, kako zre nekam, v prazno bi rekli mnogi, si sploh ni težko predstavljati v knjigi nekajkrat omenjene podobe, zadnje podobe Pike Nogavičke. V tem prizoru jo Tomaž in Anica opazujeta, kako popolnoma sama v Vili Čira-čara sedi za veliko mizo, gleda skozi okno in naposled ugasne svečo. Tudi Pika Nogavička je znala biti sama in v tem tudi uživati. Ni tako preprosto in spet je to ena tistih stvari, ko si včasih rečem, da sem čuden, vendar … naj bom čuden, dokler sem čuden na svoj način.
Mislim, da so za vsakega od nas, ki ustvarjamo knjige za otroke, sanje, tiste najbolj divje, da bi ga kdaj omenjali v isti sapi z Astrid Lindgren, da bi bil med nominiranci ali nagrajenci združenja IBBY (tudi tu je imela prste vmes Astrid Lindgren) ali da bi nenazadnje prejel (ali spet, bil “le” nominiran) za spominsko nagrado Astrid Lindgren. Sanje, ja … ampak, tako kot sanjamo kot otroci, si moramo drzniti sanjati tudi kot odrasli. Kamniška rock skupina Arche je zapisala takole: “Sanje so le del življenja. Najbrž nepomembna stvar. A brez sanj v svoji glavi. Nihče še ni postal vladar. Sanj mi nihče ne vzame. Del mojega življenja so.”
In ja, dokler bom živ, bom sanjal. In lahko rečem tudi, da bom, podobno kot Astrid Lindgren, dokler bom živ, tudi pisal. Hvala za vse zgodbe, hvala za sanje in pogum, še lahko dodam in postavim piko.
Mladinska knjiga, 2025
maticpise.com 