Tretji roman – po dveh zbirkah kratkih zgodb in nekaj knjigah z izbrano poezijo; Zorana Predina bo na nek način presenečenje, obenem pa je obdržal svoj značilni pripovedni slog.
Mislim, da sem sestavka o Predinovih prvih dveh romanih – Mongolske pege in Brezmadežna; začel v stilu, da je Zoran Predin odličen pripovedovalec zgodb, kar je ničkolikokrat dokazal s svojimi besedili. Vesel sem, da se je odločil ta svoj neizmeren talent izraziti tudi skozi prozo oz. romane. In če ste prebrali prvi dve knjigi, potem najbrž veste, da zgodbo plete iz različnih rdečih – ali pa mogoče raznobarvnih?; niti in na koncu vse skupaj spretno, domiselno, prepričljivo in tudi nepredvidljivo preplete.
Cirkus Astralis je v tem pogledu morda še najbolj poseben in se bo moral vsak bralec pravzaprav odločiti, katera barvna nit mu je najpomembnejša, mogoče celo najbolj zanimiva in se mu zdi glavna. Sprva je nekoliko težje razbrati povezave, nekatere se zdijo celo zelo očitne, pa temu ni nujno tako. Lahkotno, in kot zadnje čase rad zapišem – berljivo.
Torej, katera je glavna v deželi tej? Zgodba, seveda. Mogoče kar tista uvodna o Klari in Francu Baumanu, psihologinji in pisatelju, skozi katero se sčasoma zazdi, da čisto malo uteleša avtorja samega. Preprosto zato, ker nam na nek način odstira ustvarjalni proces in miselni tok ustvarjalev, ustvarjanje likov in predvsem gospodarjanje z njihovimi usodami. Prav posebej zanimiva so “pisma”, praviloma prečrtana, ki jih Baumanu pošiljajo junaki romana. Zgodba zase je njegov odnos z ženo Klaro, ki postane še toliko bolj napet, ko se v vse skupaj vplete Jolanda. Ja, prav mogoče, da je pravzaprav to vodilna zgodba. Mogoče.
Mogoče so to zgodbe o reinkarnaciji in transmigraciji, ki jih je avtor spretno vpletel v samo zgodbo in ki bodo včasih pri vas izzvale smeh, drugič začudenje in spet tretjič si boste rekli “Saj, kaj pa, če je vse res?”. Vrhovni svet starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti pač vsakodnevno spremlja – in odloča!; kdo si zasluži transmigracijo in v kaj oz. koga ter kdo bo preprosto še nekaj časa počakal v čakalnici. In ker nas avtor uvodoma prosi, naj ne izdamo identitete zgodovinskih likov, ki nastopajo, pač tega ne bom storil. Razen, da vam namignem, da gre tako za živali kot ljudi, ki so bili praviloma del nečesa zgodovinsko pomembnega.
Vseeno pa se zdi, da je glavna zgodba tista, ki se odvija v frizerskem salonu Samsara in ki ga vodi gospodovalni, muhasti Egon, popotnik in filozof, ki se hitro v nekaj zaljubi in na to tudi pozabi. Glavni frizer je Silvano, nežna duša v telesu velikana, frizerska legenda in mojster vseh mojstrov. Egon in Silvano sta partnerja tudi zasebno, kar je javna skrivnost, ki pa skrbno čuvata. Potem v zgodbo pride Tina, hči nesramno bogatih (uspešnih in prepoznavnih) staršev, ki ne želi študirati medicine (kot sta želela starša), ampak želi biti frizerka. Svež veter v vse bolj mlahava jadra homoseksualnega in poslovnega odnosa med Egonom in Silvanom. Kot stranski liki se izkažejo slikar Baki, stari Egonov prijatelj, pa Miranda, gospa, ah oprostite, gospodična posebnih sposobnosti, najbolj zahtevna Silvanova stranka in ena tistih, ki vi vse o vseh, o njej pa nihče ne ve takorekoč nič ter Carlos, ki se sprva zdi zgolj naključen mimoidoči, a je daleč od tega.
In tako je zgodba, ki jo spremljamo skozi oči in pisanje Franka Baumana, pravzaprav ta zgodba – o Egonu, Silvanu, Tini, Mirandi, Bakiju in Carlosu, ki so in ki so bili. Dobro, če smo natančni, so mogoče bili nekaj od tega, kar beremo v zgodbah o reinkarnaciji in transmigraciji. Ena takšna usoda oz. preobrazba pa se nam zgodi takorekoč v živo. Sporočilo – vsi naši glavni junaki iz reke pozabe (po zgledu reke Lete v grški mitologiji) srknejo (vsaj) požirek premalo, da bi povsem pozabili vse iz prejšnjega življenja. Vsekakor se boste zabavali ob prebiranju teh izpovedi, pritoževanju in nerganju pač določenih oseb in živali, ki se spomnijo nečesa od prej, sedaj pa so v povsem drugačni vlogi.
Osebno mi je bil daleč najbolj zabaven del, kjer Predin (ali pač Bauman?) tako humorno opiše življenje – in spolnost!; morskih konjičkov, da sem si na neki točki skušal predstavljati, kako bi ta del iz knjige pripovedoval recimo Steve Irwin, slavni (žal pokojni) avstralski lovec na krokodile, ki se je vedno tako zelo pristno in doživeto navduševal nad takšnimi in drugačnimi čudeži matere Narave.
No, nekje je tudi točka, ko eden od likov, Baumanu sicer, ampak lahko bi bil tudi dejanski avtor tega romana, torej Zoran Predin, piše eno prej omenjenih pisem in izpostavi nek dogodek, ki je na karieri pisatelja (glasbenika?) pustil neizbrisen črn madež. Dogodek, za katerega se je opravičil, pokesal in tako naprej, a zna vseeno vplivati na odločitev Vrhovnega sveta starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti, kaj se bo z njim zgodilo, ko bo enkrat zaključil življenje tukaj in zdaj. Pa ne bomo pogrevali dogodka, ki je bil deležen javnega zgražanja, hkrati mu je velika večina (pohvalno) pritrdila in obenem priznala, da imajo sami mogoče dolg jezik, jajc za kaj takšnega pa ne.
In če je bil Predin v prvemu romanu zgodovinsko-povezovalen, v drugem precej satiričen glede na (trenutno) stanje duha v državi, je tokrat vse skupaj na nek način sklenil in povezoval – Cirkus Astralis je zgodba o prejšnjih, sedanjih in (morebiti) prihodnjih življenjih. In vsem vmes, kar naša življenja, tisto črtico med letnico rojstva in letnico smrti, kot bi rekel Predinov prijatelj Balašević, dela tako zelo posebno. Tisto, kar sem mogoče pogrešal, je bolj jasen ali pač očiten konec. Po drugi strani pa – saj smo vendar brali o tem, kaj se (lahko) zgodi po smrti, torej o novem rojstvu, torej zgodba ni zaključena, ampak ima nov začetek. Pravzaprav bolj verjetno vprašaj ali pa tri pikice. Kdo bi vedel?
Cankarjeva založba, 2025
maticpise.com 