Sklepni del Čolićeve (Velibor, ne Zdravko) avtobiografije o izgnanstvu – prva dva sta v slovenščini na voljo pod naslovom Priročnik za izgnance in Knjiga odhodov; je pretresljivo branje, ki se začne v Bruslju in nas na neki točke vrže v preteklost, v leto 1992 in bridko, tokrat bolj hrvaško-bosansko kot srbsko-bosansko vojno.
Začetek, ki se dogaja med leti 2021 in 2023 v Bruslju pod naslovom Bolezen, nas postavi v vlogo bolnika, ki trpi zaradi zoprne kožne bolezni avtoimunskega izvora in zaradi katere je naš junak vse bolj iznakažen. Trpi, hodi od zdravnika do zdravnika, preiskave do preiskave, nihče ne ve najbolj natančno, kaj mu je in še manj, kako mu učinkovito pomagati. Bralec se pač ne more znebiti občutka, da je tako zelo hudo, da bi junak najrajši umrl. Ne vemo in ne izvemo, kaj je tisto, kaj je bolezen sprožilo, nam pa nadaljevanje morda ponudi kakšen odgovor.
Nenadoma se znajdemo takorekoč na frontni črti – z junakom vred, seveda. Sledita drugi in tretji del, najprej Vojak in potem Dezerter. Zdi se mi, da za vsako knjigo, ki jo preberem in ki se posveča vojni na tleh Bosne in Hercegovine, zapišem, da je najbolj pretresljiva, strašna, grozna, obupna. In tudi za to lahko rečem enako. Pa to pravzaprav ne pomeni, da so druge manj ali bolj, le da je tudi ta tako zelo vse, le da znova na drugačen način. Pristna, podobno kot Štukanov Blank, iz prvoosebne izkušnje, iz prve frontne linije, strelskega jarka, bolnišnične postelje.
Čustva, ki jih doživlja in opisuje Čolić, so tako zelo neverjetno pristna, da je skoraj težko verjeti. Bolečina, strah, panika, kri, rane, urin, sperma, bajoneti, gnijoče meso, groza v očeh, smrt … zgolj list naprej in vrženi smo v novo grozo, novo paniko, ponovno nočno moro in večno željo, naj bo tega že enkrat konec. Sanje, ki se znova in znova spreminjajo v nočno moro. Upanje, ki ne umira zadnje, ampak je umrlo že davno tega. Prekupčevanje in vojni dobičkarji na eni strani ter neizbežna mešanica življenja in smrti, kopica spominov – tudi lepih, čudovitih in nepozabnih; ter seveda želja po dokončni pozabi.
Iskreno povem, da je res težko pisati o vsebini, o dogajanju in doživljanju, ker je to knjiga, ki jo je pač treba brati, razumeti, čutiti. Razumeti, zakaj si želi umreti ali umreti, bodisi od sovražnikovega naboja (kdo je pravzaprav sovražnik, kdo večji in čigav?) ali pač od lastne roke, sploh ni tako težko. Izbere “lažjo” pot, nekakšno socialno smrt – dezertira, saj že od samega začetka ve, kako nesmiselna, nepotrebna in pač ne- je ta vojna (mislim, da sem se to vprašal že pri eni drugi knjigi – saj katera pa je?). Sploh za nekoga, ki je opustil željo, da bo uspešen športnik – kateri fant pa si tega ni želel?; ali glasbenik – ob štulićih, balaševičih, čolićih (tokrat mislim Zdravka), dugmetu (Bijelo dugme), čorbi (Riblja Čorba), orkestru (Plavi orkestar) ter še komu; temveč si je želel biti pesnik. Pesnik!!! Ki namesto peresa dobi v roke puško in namesto nežnega šepeta simpatije na uho grob ukaz. Ubij, ubijaj, sicer si ničvreden.
Prvi del knjige Vojna in dež me ni pritegnil, druga dva pač toliko bolj in vsekakor si želim prebrati še kaj njegovega – vidim, da je poleg uvodoma omenjenih prvi dveh del iz te trilogije v slovenščini (avtor je po dezerterstvu, kar opisuje tudi v tej knjigi, prišel v Francijo in načeloma objavlja v francoščini, podobno kot naša Brina Svit) na voljo tudi Sarajevski omnibus. Zgodbe so odlične in zanimive, prevodi delujejo pristno in iskrivo, torej zakaj ne?
Goga, 2025
maticpise.com 