Po res čudovitem prvencu Barbare Cerar Pretežno jasno mi je v roke prišla še knjiga Tadeje Krečič Scholten, kjer se avtorico lahkotno sprehaja in poigrava z pregovori in okoli njih gradi kratke zgodbe.
Toliko zgodb, toliko usod, ljubezen, kakršnakoli že, pa kot vezna nit med zgodbami. Nesrečna, neuslišana, pozabljena, večna, silovita, čista, izgorela, prvinska in še bi lahko našteval. Ljubezen v vseh mogočih formah in oblikah. Včasih traja dobesedno en večer, drugič celo življenje, spet enkrat je slepa in drugič zgolj privid zaslepljenega. Vmes avtorica meša življenje in pogosto smrt in spet tudi tu v vseh mogočih pojavnih oblikah.
Nekatere se odvijajo danes, druge segajo v čas druge svetovne vojne, pajčevinaste niti ljubezni skozi zgodbe se razpredajo skozi celotno Evropo in na pristen način slikajo nenavadne karakterje, ki se zdijo tako zelo resnični … prav z lahkoto si predstavljam avtorico sedeti na kakšnem balkonu v stari Ljubljani, Istri, Firencah, nad pariškimi ulicami …, kako opazuje in posluša svet okrog sebe, si zapisuje posamezne drobce, utrinke, išče sledi in potem zapiše zgodbo.
Lahko izberem najljubšo? Težko. Vsak ima svoj čar in tisto nekaj. Zapisane so tako spretno, da ti da vsaka misliti in bi knjigo najraje odložil ter se posvetil mislim, po drugi strani že obračaš naslednjo stran … ravnajte se po občutku in si mogoče v kazalu izberite naslov, ki vam je najbolj všeč. Kot nosi naslov druga zgodbi – Enkrat ni nobenkrat in to je vsekakor ena tistih knjig, ki jih bo treba v roke vzeti večkrat.
Vseeno pa ste me presenetili dve oz. tri kar očitne napake … včasih kaj takega pripišem neizkušenemu prevajalcu, ki so o nečem ni dovolj dobro podučil, a tukaj gre vseeno za delo slovenske avtorice. Tako v zgodbo Če nisi ti, si nekdo drug na neki točki omenja vse štiri pevce ABBE, pa bolj ali manj vsi vemo, da so ABBO sestavljali dve ženski in dva moška. Potem pa še Sveta Rozalija, prosi za nas!, ki jo je avtorica postavila v središče Sicilije, mesto Palermo. Vsak, ki pozna ponosne Sicilijance, pa v Italiji kar se tiče nogometa, to niso le Sicilijanci, ampak prebivalci vsakega mesta navijajo zgolj in samo za svoj klub (ter zelo verjetno še za reprezentanco), dobro ve, da bo prebivalec Palerma pač navijal za Palermo. Mogoče, ampak res samo mogoče, če bi izhajal iz kakšnega drugega mesta, da bi (naskrivaj) navijal za tisti klub, pravi Sicilijanec pač ne bo navijal za torinski Juventus. In se je avtorici v isti zgodbi pripetila še ena nogometna – tekme Lige prvakov se nikakor ne igrajo ob nedeljah, ampak praviloma ob torkih in sredah, finale (kar ta tekma, ki se je igrala konec septembra, ni bila, ampak je šlo za eno prvih tekem skupinskega dela) pa zadnja leta ob sobotah.
Dlakocepim? Mogoče, se mi je pa med številnimi toplimi in pretresljivimi zgodbami ta napaka zelo dobro vtisnila v spomin. Mogoče za tolažbo, da takšnih knjig ne bere veliko moških in da praviloma ženske niso tako zelo naklonjene nogometu. Eno in drugo je škoda – več moških bi moralo brati in več žensk bi lahko gledalo nogomet. Mislim, da bi prišli do kar zanimivih razprav in mogoče tudi kakšne zanimive knjige. Nikoli ni prepozno, da začnete, kajne?
Iskreno, o vsaki zgodbi bi lahko takole razpravljali in se pogovarjali. Morda niso vse zgodbe enako zanimive za vse, zagotovo pa se okoli vsake ustvari kup različnih mnenj in pogledov. V sebi imajo življenjskost, iskrenost, nekaj primarno lepega in očarljivega. Seveda, v sebi imajo ljubezen. Nikoli ni prepozno je knjiga, za katero vam ne bo žal, da ste jo vzeli v roke, jo boste pa zelo težko odložili.
Mladinska knjiga, 2021
maticpise.com 