Biografija jugoslovanske igralke Mire Furlan je bila in najbrž še lep čas bo ena najbolj iskanih in tudi branih knjig. Njen odhod v ZDA ob začetku bratomorne vojne je vzbudil ogromno polemik, tako kot njena predhodna razpetost med Zagrebom in Beogradom in kot je moč razbrati, se strasti pravzaprav niso umirile niti desetletja kasneje. Avtobiografija, napisana kot pismu sinu Marku, da bi (lažje) razumel …
Pa bo Marko Lav Gajić razumel? Mislim, da ne. Tista starejša generacija, torej generacija njegovih staršev, ima svoje razloge in svoje videnje, zakaj se je zgodilo, kar se je, njegova generacija … bi najbrž želela na marsikaj pozabiti in živeti in mnogim to uspeva. Priznajmo pa si, da tudi pri nas še vedno potekajo bitke druge svetovne vojne in časa po njej ter da nekateri preprosto niso pripravljeni pustiti preteklosti in iti naprej. Mira Furlan, če nič drugega, je v začetku devetdesetih želel predvsem stran in tudi naprej. Pa čeprav je bilo to in vse, kar je sledilo, vse prej kot preprosto.
Priznam, da je to pravzaprav prva biografija osebe z bivšega skupnega jugoslovanskega prostora, ki je podobnih let kot moja starša (malenkost mlajša), pa je videla mnogo, dosegla še več, bila marsikje in vse to zapisala ter tako omogočila zanimiv, večplasten vpogled v dogajanje po drugi svetovni vojni, v času hladne vojne, po Titovi smrti in nato pred začetkom vojne. Njena starša sta kar nekaj let preživela na zloglasnem Golem otoku, pa je bil oče pravoveren partizan, a obenem pristaš ruskega komunizma in posledično Titov oporečnik. Rojena na Hrvaškem, s hrvaško-judovsko-slovenskimi koreninami in pridihom srbskega. V zlatih časih SFRJ sicer nič takega (razen judostva!), kasneje pa je bila seveda ena mnogih, ki je imela težave z odločitvijo, kdo je in komu pripada. Dva podobna in pogosto osovražena primera sta bila recimo še Rade Šerbedžija in Đorđe Balašević.
Mira Furlan, ki je odraščala v sicer visoko izobraženi (in v nekem drugem času oz. vladavini bi napisali tudi v zelo premožni) družini, ki pa se je zavoljo političnih nazorov morala preživljati kot tipična delavska družina, kjer je Mira vedno izstopala – že kot triletnica je želela, da bi jo imeli rajši od vsega na svetu. Zaljubljena v rock’n’roll in knjige, z odporom do telesne aktivnosti in kakršnekoli avtoritete, ki bi jo omejevala in postavljala pravila.
Dokaj logično, da je svoj prostor pod soncem našla na gledaliških deskah, pa čeprav tudi ta pot ni bila niti približno preprosta. A vendar ji je uspelo – tako v gledališču, kot kasneje v filmu in na televiziji, pri čemer ji je bilo »usojeno«, da igra eno od standardnih dveh ženskih vlog – ali je bila pridna in ubogljiva gospodinja ali pa vlačuga. Ponavadi slednje. Presenetljivo – ali pa morda tudi ne; je, kako malo je od slave in priljubljenosti pravzaprav imela ena največjih igralk tistega prostora in časa, ki so jo poznali (in občudovali) takorekoč vsi. Vozila se je z mestnim avtobusom (ali tramvajem), ni živela v neki gromozanski vili ter imela milijonov na kakšnem tajnem računi v tujini. Ena od nas. Le da ni bila.
Konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih se je v republikah začel vzpon nacionalistov in hujskačev, SFRJ je razpadala, ona pa razpeta med delom v domačem, hrvaškem oz. zagrebškem gledališču ter ljubeznijo v Beogradu. Za Hrvate je bila izdajalka, ki se je predajala Srbom, za Srbe potuhnjenka, pritepenka, Hrvatica, ki ne bo nikoli njihova. Torej, »persona non grata«, kjerkoli je bila. Spravna pisma, ki jih je pisala in v katerih je razlagala, so le še prilivala olje na ogenj, močna politična in nacionalistična propaganda je naredila svoje, padajoče bombe pa seveda niso pomagale. In tako ni ostalo drugega, kot da z možem dobesedno pobegneta … kam? V ZDA, New York, mesto, v katerega sta se zaljubila in za katerega sta bila prepričana, da je lahko njun novi dom.
Ampak ZDA so bile na začetku devetdesetih daleč od dežele obljubljenega. Goran Gajić, priznan scenarist in režiser, je opravljal dela fizičnih delavcev, selivcev ipd., Mira Furlan, diva jugoslovanskega filma, je bila natakarica. Nista imela prijateljev, odrekla se jima je domovina (ali onadva njej?) in živela sta dobesedno z danes na jutri. Pa na zahod, v Los Angeles oz. Hollywood ter vendarle priložnost – Mira je dobila eno glavnih vlog v seriji znanstveno-fantastični seriji Babilon5, kasneje še v Skrivnostnem otoku, nekaj gledaliških predstavah, (nepričakovano) je postala mama sinu Marku Lavu in se po dvajsetih letih vrnila na rodno grudo. Težko pa rečem, da ji je ZDA dala tisto, po kar je prišla – uspeh, prepoznavnost, občutek sprejetosti …
Povratek ni bil ravno tak, kot si ga je predstavljala – sodelovanje z oskarjevcem Danisem Tanovićem in Draganom Bjelogrlićem je bilo odlično, zakopala je bojno sekiro z Mikijem Manojlovićem in našla pomoč, kjer je ni pričakovala – pri Slovencu Radku Poliču – Racu. Daleč najbolj jo je razočaral tisti, od katerega je pričakovala največ in zaradi kogar se je vrnila – Rade Šerbedžija. Pa še prej recimo Emir Kusturica, Slavenka Drakulić in tudi Vanessa Redgrave. Seznam ljudi, ki so jo razočarali, je dolg – nekateri so imenovani, za druge si lahko zgolj mislimo, kdo so.
Imej me rajši od vsega na svetu je pravzaprav obračun Mire Furlan s svetom. Z gotovostjo lahko po prebranem trdim, da je bila Mira Furlan vse prej kot preprosta oseba in da je bilo sodelovanje z njo težavno. Zahtevna perfekcionistka, pogosto čustveno ne le razdvojena, ampak kar razvrana, ves čas na robu živčnega zloma in izgorelosti, muhasta in tudi nemogoča. Nekaj neverjetnega, ko se je uspela zliti z vlogo, božanskega, edinstvenega, nepozabnega. In takih trenutkov zagotovo ni bilo malo. Pa vseeno si lahko mislim, da vse, kar se je dogajalo ob osamosvojitvi Hrvaške in kasnejši vojni, ni bilo povezano zgolj z njeno odločitvijo, da se kot igralka razdaja in žrtvuje na beograjskih oz. srbskih odrskih deskah.
Mira Furlan je bila žrtveno jagnje in vsi tisti, ki so bili desetletja v njeni senci, so – nekateri v senci, drugi pod močnimi reflektorji; izkoristili priložnost, jo ranljivo in čustveno, vrgli na oltar (bratske vojne) ali pač grmado, in jo zažgali.
In če se pri mnogih podobnih zgodbah soočamo z dejstvom, da želi nekdo (za vsako ceno) ugajati, se pri Miri Furlan zdi – in tako je jasno tudi iz naslova; da si je ona najbolj želela, da bi jo imeli radi. Tako, kot je (bila). Kar seveda ni bilo preprosta in tako ne preseneča, da je bila tolikokrat razdvojena med pričakovanja okolice in lastna pričakovanja, želje in sanje. Ker, ko je želela ugajati in ni znala reči ne, je bodisi izgorela ali pa bila na vrhu. In ko se je enkrat naučila reči ne, je bilo seveda vse narobe in njen svet se je (znova) sesul na koščke. Živeti v hišici iz kart, ki jo gradiš in hkrati podiraš, pa je vse prej kot preprosto.
Knjigi mogoče manjka nek zaključek, kot se ji je zgodilo nekajkrat v karieri. Ne morem se znebiti občutka, da se Mira Furlan ni uspela spraviti s svetom. Preveč vsega ji je ležalo na duši in srcu, bila je vse in ni bila nič. Nikogaršnja. Borka, ki je bila številne bitke, a se zdi, da večna poraženka. Imej me rajši od vsega je odličen dokument konkretnega časovnega obdobja, pretresljiva in iskrena avtobiografska izpoved.
Mladinska knjiga, 2023
maticpise.com 