Rac – biografski roman

Rac – biografski roman

Radko Polič – Rac je velikan slovenske igre in tu nima smisla razpravljat. Kdo je Rac, kako in zakaj je tak človek in igralec, kot je, pa boste vsekakor izvedeli v tem odličnem biografskem romanu Petre Pogorevc.

Rac ni klasična biografija, ampak lahko rečemo mnogo bolj berljiva oblika biografskega romana in če si obenem predstavljate, da vam jo s svojim prepoznavnim, vreščeče-cvilečim ali pa gromkim glasom pripoveduje kar sam Rac, toliko boljše. Presenečen sem, ker sem zasledil nekaj kritik prav na račun napisanega stila, kako ne gre za roman, ampak bolj za intervju in da so odgovori iztrgani od vprašanj in postavljeni v neko biografsko formo, pa se s tem ne morem strinjat. Radko Polič je moral konkretno brskat po svojem spominu, v katerem je zagotovo še za ocean anekdot in prigod, ki jih ni povedal. Kot izvemo, je pred desetletjem sam pripravil »žmohtno« (avto)biografijo, ki jo je želel celo multimedijsko nadgradit, a je vse skupaj odnesla poplava v njegovem majhnem stanovanju. In ob poplavi spominov in zgodb tudi zapisovalka ni imela lahkega dela vsega skupaj uredit in zapisat. Pa še opozorilo – tisti, ki pričakujete obrekovanje, žaljenje in druge »rumene« vsebine, jih boste v tej knjigi iskali zaman. Rac slovi kor (brutalno) iskren človek in kar je povedano ter zapisano, je bilo tudi izrečeno. Brez skrivalnic. Zagotovo smo deležni bolj njegovega pogleda in njegove resnice, včasih morda malce zamegljeni z alkoholnimi meglicami ali pa minulimi leti, a to je to.

Raca tako spremljamo od otroških let. Njegova starša, na katera je bil zelo navezan, pa stare starše, pri katerih je v Beli krajini preživljal poletja in seveda oba brata, Vasilija (Vaska) in Svetozarja (Cverota). Z njim potujemo od Slovenije do Beograda, pa v Berlin, nazaj v Beograd in spet v Slovenijo. Otroštvo in mladost nista bila lahka, ali preprosta. Oče je bil »vojno lice«, razpet med Slovenijo in Srbijo, kar se nam samo morda zdi, da včasih ni bilo tako pomembno, a je bil nacionalizem prisoten tudi tedaj, v petdesetih in šestdesetih. Rac je bil svojeglav, nemiren in viharen otrok, ki ga je vse zanimalo bolj kot šola.

In tako kot je bil povezan in navezan na družino, je hitro stkal tesne in iskrene vezi s posameznimi ljudmi, ki so postali in ostali njegovi prijatelji, v dobrem in slabem. In izguba vsakega od njih je bila globoka rana, ki je pustila svoje sledi in mu hkrati vlila moči. Trikrat je bil poročen, a resnično je ljubil zgolj enkrat, četrtič. Takrat, ko je bila ljubezen na nekem višjem, duhovnem nivoju. Vsekakor je najbolj znana ljubezenska zgodbo z igralko Mileno Zupančič, v katero se je »vpletel« kolega, režiser Dušan Jovanović in ki smo jo nekoliko prilagojeno pred leti lahko gledali tudi na gledaliških deskah (in kjer je vlogo Jovanovića zasedel Boris Cavazza, sicer Raceva poročna priča) in dokumentarnem filmu. No, ob bolj znanih zgodbah Rac postreže tudi s svojim seksualno bolj divjim obdobjem …

Igralke in igralci, režiserji, kostumografi, gledališča in njihova vodstva … Rac je brez dlake na jeziku. Pa ne le to – razloži, kako in zakaj mu je bila kakšna vloga pomembnejša ali pač bolj pisana na kožo, razloži ozadje kakšnega projekta, ki je bilo v javnosti morda napačno razumljeno ali interpretirano, posledično tudi sprejeto. Mnogo ljudi dvigne v višave in tudi razloži, zakaj si tam zaslužijo biti ter obenem ostane diplomatski in se ne ukvarja s tistimi, ki si tega ne zaslužijo.

V igri se je znašel po naključju, ko je na avdicijo spremljal prijatelja in nato pristal na AGRFT-ju. Tam sta ga med drugimi učila Pino Mlakar in Stane Sever, ki ju izredno ceni, kar pa ne velja za vse profesorje. In čeprav po naključju, je s predanostjo, strastjo in iskrenostjo postal eden največjih. Tudi zato je veljal za zoprnega in arogantnega, a je to pogosto cena predanosti in profesionalnosti, ki jo plačujejo tisti, ki štrlijo iz povprečja. Nima smisla naštevati, s kom vse je v karieri sodeloval in kje vse je nastopal, kakšne vloge je sprva dobival in kasneje izbiral ter zanje pobiral nagrade. Vam bo pa iz prebranega zagotovo postalo jasno, zakaj je Radko Polič – Rac v slovenskem igralskem prostoru nekaj tako zelo posebnega …

Življenje je pač prekratko, da bi se v njem ukvarjali z ljudmi ali stvarmi, ki niso pomembne. V tem duhu se knjiga tudi zaključi – po vseh vlogah in angažmajih, selitvah in ločitvah, razumnih in nerazumnih potezah, iskanju in odkritju svojega raja na Unijah, pa nesrečnih smrtih obeh staršev (obe smrti sta povezani s strelo!), nešteto nagradah in priznanjih ter zasluženi upokojitvi … je sledil kolaps! Dobesedno. V zadnjih nekaj letih se zdi, da Rac večino časa preživi v UKC-ju in zato ne preseneča, da se je čisto na koncu zahvalil medicinskemu osebju, ki nesebično in predano skrbi zanj, ko jih po sili razmer obišče. Polno življenje zahteva svoj davek. Edino, kar sem sam pogrešal v knjigi, je morda kakšen spomin več na njegove številne filmske vloge, saj se tu z redkimi izjemami res posveča predvsem gledališču. V knjigi boste našli vrsto imenitnih iztočnic, misli, tipično Racevih vzklikov »džizus krajst«, zabeljenih s prepoznavnim smehom, ampak naj vse skupaj sklenem s tole njegovo mislijo, ki jo je zapisal ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo: »Igra ni to, kar počneš, ampak to, kar si!«

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

One thought on “Rac – biografski roman

  1. Pingback: Samohodec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: