Zbirka kratkih zgodb Stephena Kinga, ki so nastale v različnih obdobjih in seveda tudi po različnih navdihih, nam kaže njegovo raznovrstnost in pripovedno mojstrstvo. O čem vse pa piše?
In še preden odgovorim na vprašanje, ki sem ga sam zastavil, še en preblisk. Nedolgo tega sem prebral Kingovo On writing, kjer sem izvedel marsikaj o njegovem načinu razmišljanja, pisanja ter drugih »tehničnih« prijemih. Nočno stražo sem začel brati mnogo prej in nekako obtičal pri prvi, daleč najdaljši zgodbi, ki je pravzaprav kratek roman – Megla (mogoče jo poznate po zaslugi TV-serije?) in prav zaradi dolžine najbolj odstopa od vseh. Pustimo vse tipične Kingove elemente (tipično ameriško mestece, ne povsem jasni odnosi med sosedi in znotraj družine in nato nek nepričakovan naraven pojav, ki sproži takorekoč fantazijsko oz. horror apokalipso ter konec, ki to pravzaprav ni), ampak predvsem zaradi dolžine ta najbolj štrli ven, sicer pa se mi zdi, da se je pretirano zapletal, določene stvari celo ponavljal in da se je prevečkrat znašel v slepi ulici. Predolga za kratko zgodba in prekratka za roman.
Sicer pa – vsem radovednežem bo vsekakor všeč Kingov Uvod, še bolj pa zaključne Zabeležke, kjer bolj ali manj razloži, kje in kako je dobil navdih, kaj je želel povedati in tako naprej. Med drugim boste izvedeli tudi, da je prvo objavljeno zgodbo napisal tik pred odhodom na kolidž, zadnjo pa leta 1983, torej v razponu sedemnajstih let. Seveda je vmes nastalo marsikaj, potem pa sploh.
O čem torej vse piše King v tej zbirki? Družinske skrivnosti, otroške travme, nadnaravni pojavi in sile, s hudičem obsedene pokvarjene ubijajoče igrače, povsem običajni ljudje z nenavadnimi sposobnostmi ali močmi, ustvarjalna kriza, alkoholizem in zlo. Veliko zla. Pa seveda vedno znova bitka ponavadi malega človeka s tem neobičajno velikim in pogosto nadnaravnim zlom.
In če me Megla ni najbolj prepričala (moram si pa še ogledati serijo, ker sem radoveden), me je recimo navdušila Opica (se spomnite tistih igrač-opic z zloveščimi obrazi in činelami?), tudi Tukaj so tigri me je popeljala v neke daljne čase, ko sem (od)rešitev pogosto iskal v domišljijskem svetu, pa potem recimo Splav, fantastična Urejevalnik besedila bogov in nepričakovana Mož, ki se ni rokoval. Ob Tovornjaku strica Otta boste najbrž pomislili na Christine, potem sta tu še Jutranja dostava (Mlekar št. 1) in Velika kolesa: pripoved o tekmi iz pralnice (Mlekar št. 2) ter zaključne tri, ki vas res ne bodo pustile hladnih. Najprej Babica, strašljiva zgodba o babici, ki na vsak način sili v vnukov objem, pa potem Balada o prilagodljivi krogli, kjer se (podobno kot v Urejevalniku besedila bogov) spopade z alkoholizmom, avtorskim (ne)uspehom in ustvarjalno krizo in še končna Ožina. Zgodba, ki lahko nastane v nečem zelo mračnem, a s svetlobo nekje blizu.
Zakaj sem omenil On writing? Obstajajo avtorji, ki jih berem rajši kot druge in pogosto me zanima, kaj in kako. Včasih kaj povedo v intervjujih, spremnih besedah, ampak pravzaprav si želim, da bi vsak avtor, ko ima recimo za seboj deset uspešnih knjig, napisal en »on writing«, da bi nas spustil v ta svoj idejni mehurček in ne gre za to, da bi ga kopirali (tega je tudi brez takšnih knjig več kot dovolj), ampak preprosto, da bi bralec dobil nek globlji uvid v celotno sliko.
In če je bil moj prvi stik s Kingom tam nekje v najstniškem obdobju in so bile to Mačje pokopališče, Christine in Cujo, sledila je še zbirka štirih krajših romanov, potem sem Kinga (včasih tudi mimo vedenja, da gre za njegovo delo) bolj ali manj gledal. In zadnjih nekaj let se mi zdi, da karkoli Kingovega dobim v roke, nima manj kot 500 strani in sem vsakič znova se sprašujem, od kje mu vse te ideje, domišljeni karakterji, ki smo jih morda srečali v kakšni drugi knjigi, vse pa pogosto izhaja iz nekega malega ameriškega mesteca. Všeč mi je tudi, da zna izstopiti iz okvirjev horrorja – očiten primer je recimo 23.11.1963, nekajkrat pa je to nakazano tudi v nekaterih kratkih zgodbah v tej knjigi.
Romanopiscem se znajo kratke zgodbe zdeti premalo, ampak treba se je zavedati, da morajo biti karakterji še toliko močnejši, dialogi premišljeni, sam zaplet, pripovedni tok in razplet pa dodelani in da je prostora za napake malo. Kingu praviloma ne spodleti, ima pa seveda za seboj nekaj desetletij prakse in tudi kar nekaj let zavrnitev in čakanja na preboj, kar ga je skalilo. In prav zato me je Nočna straža na številnih delih navdušila in me zgolj utrdila v prepričanju, kakšen mojster pripovedovanja je King – naj so to kratke zgodbe ali različno obsežni romani.
Beletrina, 2023
maticpise.com 