Stephen King je eden tistih avtorjev, ki ga imaš rad ali pa ne. Ekranizacije njegovih del zaradi določenih fantazijskih elementov oz. »drugačnosti« ponavadi niso najboljše, najbolj pa slovi seveda po grozljivkah. No, 22. 11. 1963 ni nič od tega …
Dobro, fantazijska je, saj nenazadnje pripoveduje o t. i. »zajčji luknji«, ki omogoča skok v preteklost in povratek nazaj v sedanjost, a to je bolj ali manj to. Brez morilskih klovnov (skoraj), obsedenih avtov, pokopališč, pobesnelih živali itn. Zajetna knjiga (nekaj več kot 900 strani), ki Kinga vsekakor predstavi v močno drugačni luči, kot ste (smo) ga sicer vajeni. Referenc ne manjka, tako na popularno kulturo petdesetih in šestdesetih kot tudi na nekoliko bolj aktualne zadeve in celo na njegova lastna dela (konkretno na Tisto in tudi Mačje pokopališče, pa najbrž ob pozornejšem branju še na kakšno).
Alica v Čudežni deželi je padla v zajčjo luknjo, imeniten fantazijski svet, ki je navdihoval generacije in generacije bralcev in piscev. Deklica Zofija v Zofijinem svetu je šla čez nekaj podobnega zajčji luknji v zgodovini, kjer je predvsem spoznavala filozofe in zgodovino. Nobena od njiju ni mogla kakorkoli posegati v tok dogajanja oz. Zofija recimo ni mogla omajati prepričanj katerega od predstavljenih filozofov. Mogoče je šel King tukaj v podobno smer kot ustvarjalci filmske klasike iz osemdesetih, Nazaj v prihodnost. Saj veste, Doc, Marty in avto DeLorean, ko je Marty med drugim Chucka Berryja naučil rock’n’rolla in posegel vmes pri svojih bodočih starših, da se on pravzaprav ne bi smel niti roditi. Med branjem sem nekajkrat pomislil tudi na film (in knjigo) Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu in presenetljiv konec (če niste brali/gledali, ga seveda ne bom izdal), povezan z zloglasnim Charlesom Mansonom in njegovo Družino. Kaj vse bi skok v preteklost pomenil za prihodnost oz. našo sedanjost?
Junak zajetnega romana Jake Epping bo izvedel točno to. Srednješolski učitelj književnosti je nekega dne soočen s prav neverjetnim predlogom s strani lokalnega krčmarja (mogoče malce preveč starinski izraz?), ki je našel zajčjo luknjo, prek katere lahko odide v preteklost. Ampak – vedno na točno določen dan (9. september 1958, dve minuti do poldneva), v sedanjosti bosta minili zgolj in natanko dve minuti ter ne glede na to, kaj bo v preteklosti, kjer lahko ostane poljubno dolgo; storil, se bo v primeru naslednjih skokov v preteklost, vse skupaj znova ponastavilo. Cilj: preprečiti atentat na Johna F. Kennedyja 22. 11. 1963.
Jake Epping ni ravno človek pustolovščin, avantur in junaštev, a vseeno … v preteklost najprej odide, da bi pomagal hišniku s šole, kjer uči in učencu njegovega tečaja večerne šole. Ob povratku nazaj v sedanjost tega hišnika ni več. Spremenil je tok zgodovine. Nato gre tja še enkrat, da bi dekle rešil posledic zablodelega strela lovca in potem … no, ko vidi, kaj in kako, gre v leto 1958 na odisejado JFK – ali je bil Lee Harvey Oswald res edini strelec oz. ali je bil dejansko on JFK-jev atentator, ali lahko atentat prepreči in kaj bo to pomenilo za leto 2011, iz katerega prihaja? A zgodovina je trdovratna, metuljev efekt deluje in vse do zadnjega bo ostala neznana vloga skrivnostnega Moža z rumeno karto. (no, karta spreminja barve, a naj vas to ne zmede, mož je isti).
Jake Epping (oziroma George Amberson) ob tem povratku, ki bo tudi njegov najdaljši – dobrih pet let; bolj ali manj pozna sistem. Ob njegovem prihodu skozi zajčjo luknjo so stvari vsakič enake in vse skupaj se zdi približno tako kot kakšna računalniška igra, kjer morate opraviti določeno stopnjo in jo znate po nekaj poizkusih že takorekoč na pamet. Jake tokrat vleče drugačne poteze kot v prejšnjih povratkih, saj je tudi njegov cilj povsem drugačen. Lahko bi rekli, da spozna pravega sebe, odkrije pozabljene strasti in predvsem najde ljubezen v podobi Sadie Dunhill. A še enkrat – zgodovina je res trdovratna.
Konec vam moram seveda prihranit. Morda Eppingov poskus ne uspe v prvo in se z znanjem in izkušnjami ponovno vrne, King pa zgodbo drastično skrajša? Mogoče. Bi uspel še enkrat vse živeti na enak način in kaj bi spremenil? A King vse skupaj zelo domiselno (beri: mojstrsko) preplete. Srečnega konca ne pričakujte, ker je to še vseeno King, lahko pa rečem, da boste s koncem zadovoljni.
Težko si predstavljam, da bi bila knjiga kakorkoli drugačna, recimo krajša. Zgodbe, ki se odvijajo prej, imajo svoj namen in ne smejo manjkati. Vseh teh pet let, ko Epping vztraja in raziskuje, ravno tako stoji na mestu. King je za pisanje te zgodbe ogromno raziskoval, se poglobil v kredibilne zgodovinske vire in tudi številne teorije zarot, opravil kar nekaj antropološkega dela (govor, navade, pijača, glasba, oblačila …) in v to vključil zgodbo Jake Eppinga. Bralcu se utegne zdeti, da je King v vlogo glavnega junaka postavil sebe (rojen je leta 1947 in se dogodkov konca petdesetih in nato šestdesetih seveda spominja) – tudi zato, ker med enim od povratkov začne pisati roman Morilsko mesto, ki se dogaja v kraju Derry in kjer lokalno prebivalstvo straši morilski klovn.
Sam se pri Kingu vedno bojim teh fantazijskih oz. nenavadnih, grotesknih, znanstveno-fantastičnih elementov, ki lahko odlično zgrajeno zgodbo meni (!) povsem zbanalizirajo in pokvarijo. No, v tem primeru temu ni tako in lahko rečem, da je meni osebno 22. 11. 1963 Kingova najboljša in dodelana knjiga. Vzela vam bo kar nekaj časa, vas nemalokrat pahnila v razmišljanje »kaj bi bilo, če bi bilo« in razmislek o lastnem življenju. Knjiga, ki terja veliko vaše pozornosti in vam bo tudi veliko dala.
Beletrina, 2022
maticpise.com 