Bordo je posebna glasbena zgodba, ki je sprva delovala zgolj kot utrinek, zasijala kot zvezda in lahko rečem, da je v tem času postala zelo zanimiv glasbeni planet, ki ga je vredno odkrivati. Lahko začnete s prvencem Medzvezdje ali pa njihovim akustičnim izletom v kultni radijski oddaji Izštekani Jureta Longyke.
Tomaž Štular je tisti, ki stoji za projektom Bordo. Avtor, glasbenik, karizmatična odrska figura in vsekakor izvrsten interpret je prej dolga leta gnal izjemno skupino The Tide, ki so bili s svojim glasbenim izrazom ves čas umetniška alternativa rock mainstreamu, a jim ni nikoli zares uspelo, pa bi lahko rekli, da so imeli prav vse. Za Bordo bi lahko rekli, da so še bolj umetniški in še bolj alternativni, vse skupaj pa je Tomažu uspelo dvigniti še stopničko (ali dve) višje. Tu ni več le rock, ampak je odkrito spogledovanje z drugimi, sodobnejšimi žanri, pri čemer nikoli ne zaide v vode, kjer se ne bi počutil udobno ali kjer sam presoja, da ni več kaj raziskat in ponudit. Vse to in še več, lahko bi rekli kar nekakšna galaksija Bordo se najde na albumu Medzvezdje, ki je ponudil tako »hite« Zvezde v mlaju, Lai Lai svet in Odplešiva, kot zelo osebne in izpovedne Predaleč za nas, Osamljen in bos ter Obljubim. Plošča, v kateri boste vsekakor uživali.
In potem so se najprej decembra 2018 zgodili Izštekanih 25, kjer so bili Bordo eni od nastopajočih in aprila 2019 so se zgodili Izštekani, kamor je Jure Longyka Bordo povabil kot zvezde večera. Tomažu so se v studiu pridružili glasbeni prijatelji in rezultat je bil še en v nizu nepozabnih Izštekanih nastopov, posledično pa tudi ta plošča.
Kako drugačna je ta plošča od tiste studijske? Je. Producent Peter Penko tu ni imel veliko dela, zato pa so toliko bolj do izraza prišle veščine vsakega glasbenika, živa izvedba pa je nekatere skladbe resnično dvignila v nebo. Brezčasna Predaleč za nas, divja Zakaj, osebna, da je težko bolj Obljubim (sicer predelava skladbe I Promise Radiohead), improvizirano pripovedna zmešnjava Kozlam (predelava Dan D), pa novi Boyhood in Polnočni beg. Poleg Štularja, ki blesti v vsakem verzu in čuti vsako odpeto noto, iz te sicer intime glasbene spremljave, najbolj štrlita Drejc Pogačnik (klavir oz. klaviature) in v posameznih pesmih Štefan Starc na saksofonu, pa je treba v isti sapi dodati, da vse skupaj zares funkcionira kot čvrsta celota.
Tisto, kar je seveda treba pri Bordo izpostavit in se je spremenilo glede na The Tide, je jezik. Angleščino je skoraj v celoti nadomestila slovenščina in prav je tako, pa čeprav je bil Štular eden tistih slovenskih glasbenikov, ki mu glede angleščine ni bilo kaj očitati – besedila so bila smiselna in na mestu, izgovarjava pa razločna in spevna. A materni jezik je pač en sam, v tem primeru je to slovenščina in pri takem interpretu pride pač še toliko bolj do izraza. Odličen dokaz je prav predelava Radioheadov, za katero sem prepričan, da bi tudi v angleščini zvenela odlično, a ji je Tomaž s slovenščino dodal še kanček več – sebe.
Avtor sam pa najboljše ve, kdaj in kako kakšna pesem pride do tistega pravega izraza. Tudi zato je sveža skladba Bordo Ghosts (najbrž) spet v angleščini. Zanimiva skladba, ki napoveduje nekaj novega, česar se lahko veselimo.
Založba RTV Slovenija, 2019
maticpise.com 