Kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč je podnaslov in če ga spojimo z naslovnico, na kateri svet ali pa malce zmeden obraz (emoji) obkrožajo ikone vsega digitalnega nujnega zla, vam bo najbrž kar hitro jasno, o čem bo govorila knjiga.
Matt Haig je avtor uspešne knjige Zakaj je vredno živeti, v kateri je opisal svoj boj z depresijo, takorekoč najbolj pogosto duševno boleznijo tega časa, opisal pa je tudi sesutje sveta in življenja. Zapisi o živčnem planetu so na nek način nadaljevanje, po drugi strani pa nadgradnja. Avtor se še vedno spopada s številnimi demoni, a je v boju veliko uspešnejši, saj ve, s čim se bori in kako se boriti. V knjigi natrosi tako cel kup zanimivih citatov, znanstvenih dokazov, rezultatov raziskav in seveda kopico lastnih opažanj in duhovitih opazk.
Pa vseeno se boste ob prebiranju spraševali »kaj«, »kako«, »zakaj«, vzklikali »aha, saj sem vedel« in »to je pa nemogoče«, prijeli se boste za glavo, kdaj pa kdaj na debelo požrli, zmajevali in odkimavali, na koncu pa boste morali priznati, da ima avtor prav. Planet je postal živčna razvalina in mi z njim. Mi smo ga naredili takšni, in sebe tudi. Obsedeni smo z lastno podob in tem, kako nas vidijo in doživljajo drugi. Pravzaprav nam je postalo bolj vseeno, kaj si sami mislimo o sebi in svojih vrednotah, ciljih, željah kot kaj si o vsem naštetem mislijo drugi. Seveda zato, ker vse to ves čas vestno komuniciramo – preko družbenih omrežij, blogov in vlogov, takšnih in drugačnih sporočil in vsak prost trenutek izkoristimo, da preverjamo odziv.
Pa je naše življenje zaradi tega lepše, boljše? Po prvem všečku si želimo drugega, petega, desetega, stotega in po prvem komentarju enako, pa čeprav se hitro lahko zapletemo v trolovske vojne in tako v nedogled. Ne znamo se prebudit in ne znamo zaspat brez misli, kje je naš mobilni telefon in na njem vse naše življenje. Pa s tem ni mišljeno podatki o naših bančnih karticah, vsa mogoča gesla in še kaj, ampak naš dostop do svetovnega spleta in družabnih omrežij. Tam je življenje, tisto je življenje. In če se temu življenju za trenutek kolcne, če je objava spregledana ali skritizirana, če je všečkov in srčkov manj od želenega (pričakovanega, zahtevanega) ali – ojoj!, da se slučajno sesuje kakšen server … ALARM!!! Konec sveta se bliža!
In potem se čudimo, zakaj hodimo v službo kot živčne razvaline, naši otroci pa zvesto sledijo, ker starši so seveda njihov zgled. Oziroma – otroci so naše ogledalo. Naslednjič, ko jih boste kritizirali, negodovali, jih kaznovali, le pomislite, po kom se zgledujejo in ali mar ne počnete tudi sami isto? Avtor dejansko dokaže, kako mobilne naprave in družbena omrežja vplivajo na nas, na naše telo in psiho. Slabo, to nam je seveda jasno. Pa to niti ne bi bilo nujno, če bi se jih naučili uporabljati omejeno in jih obvladati, ne da one obvladujejo nas in naša življenja. Seveda svetuje, kako se zoperstaviti vsemu temu. Ne narediti konec, ampak omejiti. In izboljšati kakovost življenja.
Ker na koncu smo pomembni mi ali kot piše avtor – pomislimo na stvari, ki nas resnično osrečujejo in brez katerih si ne znamo predstavljati življenja. Priznam, da je to dvorezen meč, saj si dandanes večina ne zna predstavljati življenja brez pametnega mobilnega telefona. Ampak, recimo, da jih še deset let nazaj nismo imeli, vsaj ne tako pametnih in vsemogočnih. In kaj nam je manjkalo? Nič. Danes imamo vse in nimamo nič. Nimamo več miru in nimamo časa. Zato, ker čas, ki ga imamo, zapravljamo za stvari, ki jih nimamo in ljudi, ki jih ne poznamo. Ki jim ne pomenimo kaj več kot številko, podob na zaslonu. Mar ne bi tega dragocenega časa, ki ga imamo, ker je to edini čas, ki ga imamo na tem svetu, porabili za tisto in tiste, ki nam nekaj pomenijo.
Ljudje smo danes bolj odvisni od elektronskih impulzov, kot pa od bitja lastnega srca, vdiha in izdiha, objemov in poljubov. Tipkamo in ne govorimo. Kdaj ste zadnjič začutili tisti prvotni ritem vašega koraka, med hojo ali tekom? Kdaj ste se zadnjič zazrli v nebo in iskali oblike v oblakih ali pa ponoči preštevali zvezde? Se spomnite, kdaj ste zadnjič hodili po dežju brez dežnika in v lužo skočili brez slabe vesti? Poslušali veter, bučanje valov, žvrgolenje ptic? Si ogledali film in se ob njem iskreno zjokali ali pa od srca nasmejali? Seveda pa vseh vaših xy prijateljev in sledilcev ve, da ste si nek film ogledali in kakšno oceno ste mu prisodili, kaj ste zraven jedli in pili ter kje ste kupili vaš zadnji televizor. Evolucija? Včasih se je res treba vprašati, v katero smer se razvijamo … morda smo zlezli z dreves, se zravnali, ampak vse bolj smo podobni ovcam, ki jih vodi pretkan pastir. Ker, ne, ne vodi nas v varno stajo, ampak v prepad.
Naredite konec temu, dokler je še čas. Preden bo prepozno.
Založba Mladinska knjiga, 2020
maticpise.com 