Naslov knjige utegne koga spomniti na popularne slovenske taborniške filme Gremo mi po svoje in res je, da imamo v obeh primerih opravka s precej svojeglavimi in samosvojimi najstniki, ki bi bili najbrž rajši kje drugje (ali vsaj s kom drugim) kot pa na taboru »sredi ničesar«. Dobro, taborniki si želijo biti točno tam, saj je to vrhunec njihovega leta, naši junaki pa ne.
Gremo mi v tri krasne nekaj pove že z grafiko v naslovu – črka o je namreč oblikovana kot znak za prepoved, v njem pa se skriva mobilni telefon. In te »tri krasne«, kamor se pisana druščina najstnikov odpravi, je pravzaprav tabor za zdravljenje različnih sodobnih odvisnosti. Taki tabori resnično obstajajo kot obstaja tudi ustanova, ki se s tovrstnimi odvisnostmi ukvarja – Logout. V knjigi je v nekem delu, v katerem sem – iskreno povedano, žal prepoznal tudi lastnega sina; opisano kaj naj bi se zgodilo ustanovitelju tega društva oz. ustanove in skozi kakšne težave je šla njegova družina.
V zapisanem bo marsikateri starš prepoznal lastnega otroka. Starši najstnikov se dandanes soočamo z marsičim in v veliki meri z odvisnostmi oz. težavami, kot si jih recimo naši starši niso znali niti predstavljati. Internet, igranje računalniških iger, pretirana uporaba mobilnega telefona, zasvojenost z družbenimi omrežji, prenajedanje ali po drugi strani hujšanje in obsedenost z lastno podobo, ki je ukrojena po podobi trenutnih zvezdnic družbenih omreži itn. Vsak otrok ima svojo zgodbe, svoje razloge zakaj, svoje stiske in zato je težko reči, da se vsako težavo rešuje na enak način. Ne gre, ker si tudi starši v vzgoji nismo enaki, bo pa bralcu hitro postalo jasno, da se te težave lažje rešujejo in razumejo, če se z njimi spopada nekdo, ki je dal ta »pekel sodobnih odvisnosti« tudi sam skozi.
Nataša Konc Lorenzutti v ospredje postavi Valentino in Uroša, ki so ju bralci že lahko spoznali v knjigi Avtobus ob treh, kjer se je avtorica spopadla z drugo tematiko (bolezen in smrt, nov partner oz. starš, …), vrne tudi lik Tineta, Uroševega prijatelja in druščino »odvisnežev« pošlje v hribe. Seveda brez mobilnih telefonov ali kakršnekoli druge sodobne »navlake«, ki kroji njihov vsakdan.
Uroš ima težave s pretirano uporabo mobilnega telefona in nenehnim igranjem iger na računalniku, kar s seboj prinese obilo težav – učnih in vedenjskih, k vsemu skupaj pa prispeva tudi dejstvo, da se Uroš še ni povsem sprijaznil s smrtjo očeta in maminim novim partnerjem Milošem. Valentina po drugi strani se spopada z motnjami hranjenja, zaradi katerih je nekaj tednov preživela v bolnišnici, bila takorekoč na robu smrti, tudi njo pa pestijo družinske težave – očetovi izbruhi, jeza, izginotja (enemu smo priča tudi v knjigi), vse skupaj pa je povezano z njegovim lastnim otroštvom in odnosom, ki ga je imel z očetom.
Kaj kmalu spoznamo še ostale like, ki nosijo s seboj vsak svojo zgodbo, težavo, odvisnost. Uroš se po sili razmer, a z izrednimi nihanji v doživljanju »prijateljskega razmerja« poveže z Blažem, strastnim violinistom, ki doživlja napade panike, Valentina pa s Pavlo, ki ima še bolj izrazite motnje hranjenja kot ona sama, ki so povezane še s samopoškodovanjem. Blaž se zagleda v Valentino, kar Uroša malce postavi na stranski tir, a naša glavna junaka vse bolj ugotavljata, da z njima v bistvu niti ni tako hudo kot z mnogimi drugimi sotrpini. Uroš spozna celo, da ga je mama navadila marsičesa, kar ti v življenju prav in zaradi česar je tvoje življenje lepše. Valentino sicer obremenjuje notranji glas, drugi jaz, hudiček, ki ji ne da miru in iz nje izvabi vse najslabše, a spet do nekega trenutka, ko premaga vse to in postane večja, boljša in močnejša.
Ves čas tako spremljamo boj najstnikov – s seboj, svojo odvisnostjo oz. odtegnitvijo, z avtoritetami v podobi treh vodij tabora, kjer prednjači predvsem vodja Peter, tu je potem še njihova svetovalka, ki se izkaže kot glas razuma in seveda dinamika skupine. Fantje in punca, najstniki – tu so simpatije, komunikacijske težave, nerazumevanje težav (ali resnosti le-teh) drugega in že preprosto dejstvo, da morajo biti nekje, čeprav je z njimi vse v najlepšem redu. Vsi od prvega do zadnjega so prepričani, da nimajo težav in da se jim godi krivica, da imajo težave zgolj njihovi starši, ker so stari, zateženi in nimajo pojma.
Knjiga je namenjena najstnikom, učencem zadnje triade in morda tudi srednješolcem, saj je opisanih odvisnosti med njimi morda celo največ. Vsekakor jo v branje priporočam tudi staršem – vsem tistim, ki si mečejo pesek v oči in se prepričujejo, da je vse v najlepšem redu. Najbrž ni in najbrž ne delate panike za prazen nič. Če je vaš otrok šestnajst ur na dan buden in od tega 12 ur preživi s telefonom v roki ali pa zjutraj ne more vstati, ker je od zgodnjega večera do srede noči na računalniku/konzoli igral igre, ni v redu. In če se vaša hči pred vašimi oči suši, ker nič več ne je in je obsedena s tem, kaj nosi in kako se liči, obenem pa zatrjuje dani lepa in da je debela, tudi ni ok. In seveda vsi tisti starši, ki vedo, da se z njihovim otrokom nekaj dogaja, pa morda ne prepoznajo znakov in opozoril (našteti so v prejšnjih stavkih, dodajte pa še neprespanost, slabši učni uspeh, agresivne izpade, nezmožnost ločevanja realnega od virtualnega, ekstremna nihanja razpoloženja ipd.).
Ukrepajte, preden bo prepozno. V knjigi boste našli kar nekaj primerov, kako zelo narobe je lahko vse skupaj.
Založba Miš, 2020
maticpise.com 