Prismojeni profesorji bluesa – Prismojeni?

Nova, tretja studijska plošča in prva v slovenskem jeziku prvovrstne slovenske zasedbe bo za mnoge presenečenje, za mnoge celo šok. Če se v naslovu sprašujejo po prismojenosti, se bo večina po poslušanju vprašala o bluesu.

Po izrednem prvencu Family, s katerim so nase opozorili še vse tiste, ki jih niso imeli priložnosti slišati v živo, pa potem malce zmedenem (prismojenem?) dvojnem koncertnem albumu Live Križanke, so izdali do tega trenutka najbolj zrelo in dovršeno studijsko ploščo Wacky Blues Professors, kjer so tu pa tam že pokukali izza varne (in predvidljive) blues-rock ograje. Zgodil se je covid-19, ampak v sami zasedbi je prišlo do še večjega pretresa, saj je skupino zaradi različnih pogledov na delovanje zapustil Miha Erič, ki je z ustno harmoniko močno zaznamoval njihov zvok. Ali jih je (menda začasno) zapustil, ker se ni strinjal z novo, drugačno in širšo glasbeno usmeritvijo, lahko samo domnevamo. No, glasovne akrobacije ostajajo v domeni bobnarja Zlatka Đogića, bas še vedno čvrsto drži Miha Ribarič, za nekoliko manj izrazite, a še vedno mojstrske kitarske vložke skrbi Julijan Erič. In če je na prvi plošči sodeloval sam Borut Činč, je na koncertih z zvokom orgel in klaviatur kasneje pomagal Aleš Uhan, ki je sedaj novi polnopravni član. Ustne harmonike ni več, harmonij pa toliko več. Prav Uhan je – tudi po besedah ostalih članov, tisti, ki je v skupino prinesel poplavo novih zvokov, želeno širino in svežino. In če samo pomislim, kako na koncertih naših blues težkokategornikov Hamo & Tribute 2 Love zveni, ko se »udarita« odličen kitarist in ravno tako prekaljen klaviaturist … zna biti, da bodo po novem koncerti Prismojencev še daljši in da bodo ponujali še več poslušalskih užitkov. No, in če kdo – je bil prav Hamo tisti, ki me je na njihovi drugi plošči prepričal, da blues lahko nadvse imenitno zveni tudi v slovenščini.

Zgodba zase je tudi ovitek. (Včasih se zamislim, kako neverjetno to zveni, ko gledam otroke, ki samo še drsajo po telefonih med neštetimi mp3 datotekami in sploh ne vedo več, kaj je to ovitek) Vsaka od devetih skladb ima pravzaprav svojo naslovnico, tematsko, v duhu skladbe ali glasbe, razigrano in prismojeno. Zasnova spomni na ovitke »singlic«, torej poklon predvsem šestdesetim in sedemdesetim, domačim in tujim glasbenikom, ki so vsak po svoje vplivali na zvok Prismojencev.

Prismojeni? ni le naslov plošče, ampak tudi prva skladba, ki vam bo že dala vedeti, da vas čaka nekaj res močno drugačnega. Razigran, zabaven, plesno in poletno navdahnjen funk, kakršnega se ne bi sramoval niti James Brown. Srce sloni na zvoku orgel, malce psihadelična in vsekakor spomni na kakšne September (tako zaradi Tihomirja Popa Asanovića kot tudi Janeza Bončine Benča) ali pač Srce, tako da recimo kar en tak nadvse poslušljiv in razigran hommage eni naboljših slovenskih skupin nekih skoraj pozabljenih časov. Skladbo El Paradiso že poznamo in če bi moral na koga pomisliti, bi bili to vsekakor The Roots – organski, malce zasanjan hip-hop, s hudomušnim besedilom ter fantastičnim kitarskim vložkom. Hilda je stara znanka Prismojencev, ki smo jo spoznali že v skladbi Run Hilda, tokrat pa so zgodbo o (ja, točno tisti) Hildi prevedli v slovenščino, konkretno spremenili instrumentalno spremljavo (tisto prej omenjeno dopolnjevanje klaviatur in kitare) in v pozivu, naj zbeži, še toliko bolj do izraza pride tisti malce renčeči in grozeči Đogićev glas. Groovy in funky je vse tisto, kar pove naslov – razigrana groovy in funky stvaritev, kjer se bodo nekateri strinjali, drugi pa ne, kaj je groovy in funky. Skladba je vsekakor oboje, tokrat z izstopajočim klaviaturskim vložkom, ki vas bo popeljal v sedemdeseta. Slej al prej v instrumentalnem uvodu in prehodih spomni na legendarne Indexe in kot že mnoge druge skladbe, v katerih so se poklonili mnogim velikanom bivše skupne države, zgolj potrjujejo dejstvo, da smo imeli v sedemdesetih letih v Sloveniji in bivši Jugoslaviji zares izredne skupine, ki še dandanes navdihujejo. Plitvoumna me je spomnila na Raperja Slona in Sadeža, saj zelo humorno združuje različne pojme in pripoveduje (v raperskem slogu) zelo samosvojo zgodbo, ki je podložena z glasbo, za katero nikoli ne veš, v katero smer bo krenila. Nepredvidljivo in poslušljivo. Red Beans & Rice je predelava še enih velikanov – Booker T & The MG’s, instrumentalna skladba, v kateri bi lahko rekli, da je zajeto vse tisto, kar so Prismojenci bili in so. Torej, instrumentalno dovršeni, pripravljeni na nove podvige in izzive, ki jim jih prinaša raznolika glasbena paleta. Zaključna (Ne) Morm it stran zaključi in morda odpre nov star začetek … čisto in polnokrvni blues v slogu Since I’ve Been Loving You Led Zeppelin ali pa Neštetič, ki so ga zakrivili Hiša. Ne morejo ali v duhu naslova morajo iti stran od bluesa? Vsekakor bi bila velika škoda, če bi šli in ta skladba to zgolj potrdi.  

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

No, morda pa so z naslovom želeli povedati vse to – so prismojeni profesorji bluesa, ki so svoj blues zvok konkretno razširili, da ne rečem prismodili ali so pač zgolj prismojeni, ker so izstopili iz nekega varnega (blues) okolja? Iz vidika glasbenikov je povsem logično, da širijo svoja obzorja, pa tudi iz poslušalskega vidika je sprememba dobrodošla, ki bo najbrž do še večjega izraza prišla na koncertih. Ko bodo … Vsem nam je jasno, da večina glasbe izvira iz bluesa, pa potem iz rocka in če kdaj, so na tej plošči pokazali, koliko raznolike glasbe je to. Vesolje. Prismojeno ali ne, nudi slabih štirideset minut glasbenih užitkov.

Nika Records, 2020