Kaj se zgodi na noč čarovnic?

“Tako, pa je končana!,” je veselo vzkliknila Ronja in si pogledala svoj končni izdelek. Na njihovem kuhinjskem koledarju je bil 31. oktober obkrožen z debelim črnim pisalom, da Ronja in Lars ne bi pozabila izdelati vsak svoje buče. Zdelo se je skoraj nemogoče, da bi pozabila, saj je bila to že od njunih malih nog njihova družinska tradicija – oče in mama sta pri okoliških kmetih iskala in vedno tudi našla kar se da velike buče, ki so jih potem 31. oktobra dolbli in se trudili ustvariti kar se da strašljive obraze. Zvečer so jih potem postavili na okensko polico in v bučah prižgali še svečo …

Ronja je bila letos še posebej ponosna na svojo bučo, saj jo je prvi svojih sedmih letih prvič izdolbla čisto sama. Zelo previdno je izrezala vrhnji del in nato iz buče odstranila vsa semena, meso in nitke, nato pa se je lotila dolbenja oči, ust in nosu. Oči so bile petkotne, nad očmi je ustvarila celo majhno, a ravno prav prosojno zarezo za obrvi in seveda med očmi še trikoten nos. Najbolj se je potrudila z usti – ena polovica je bila privihana navzgor v nasmešek, druga pa navzdol in tako je nastal strašljiv nasmešek, za nameček pa se je odločila, da bo iz ust polzelo nekaj semen in bučnega mesa, da bo izgledalo, kot da njena buča bruha.

“Mami, a veš, da sem zadnjič nekje slišala, da za noč čarovnic naše igrače oživijo, ampak …,” je dejala deklica, “Ampak mi tega menda ne smemo videti, ker bi nam to lahko priklicalo leto dni nesreče.”
“Ali pa obisk čisto prave čarovnice,” se je zasmejal njen brat dvojček Lars, “Take na metli, z grozno bradavico na nosu.”
“Daj nehaj, Lars!,” je vzkliknila sestra in mu že hotela v glavo vrečo nekaj bučnih semen, a jo je ustavil strog očetov pogled, “Sicer pa … tudi, če kakšna čarovnica pride, se tvoje buče ne bo ustrašila.”
“Pha, pa kaj še?!,” je dejal Lars, “No, seveda se ne bo ustrašila, ker v čarovnice ne verjamem, zagotovo pa se je bodo bali vsi ostali.”

Lars je bil pri izdelovanju nekoliko bolj spreten in drzen, vsako leto pa si je namerno privoščil tudi kakšno napako – tako je letos ustvaril bučo, ki je imela eno oko kvadratno in drugo trikotno, dodal pa še je tretje oko – šestkotno, ki je bilo nekje na sredini čela. Usta je naredil pošteno škrbasta in čisto ravna, kar je buči dajalo rogajoč videz.

“Otroka, preden bo prepir,” ju je prekinil oče, “Midva z mami misliva, da sta se oba zelo potrudila in da imata sedaj ravno prav časa, da pospravita vse potrebno, potem bomo dali pa buče na okno.”
“In medtem, ko se bo en umival, lahko drugi malo pospravi po sobi,” je še dodala mami, v odgovor pa dobila odlično usklajen vzdih obeh otrok.
Po hitri večerji, umivanju in ne ravno najbolj vestnem pospravljanju, je vsak član na okensko polico postavil svojo bučo, vanjo vstavil še svečo, oče pa jo je potem prižgal.
“Pa vidva sploh vesta, zakaj izrezujemo buče in vanje dajemo sveče?,” je oče vprašal svoja otroka, potem ko so nekaj minut opazovali migljanje plamenov v njihovih strašljivih bučah.
“No, za noč čarovnic, ker je to noč pred dnevom mrtvih,” je začel Lars, a ga je Ronja prekinila, “Reče se dan spomina na mrtve.”
“Oboje je pravilno,” je dejal oče, “Pusti brata, da konča.”
“No, to noč naj bi mrtvi še zadnjič prišli na svet in ker so se nekateri bali, da bi jih srečali, so se našemili, kot se drugod po svetu, pri nas pa tega ne počnemo,” je dejal Lars in nadaljeval, ”Ampak, mislim, ne vem, zakaj izrezujemo buče?! A so si jih dajali na glavo?”
Oče in mama sta se zasmejala.
“Pravzaprav ne,” je odkimal oče, “Tem, ki so še zadnjič prišli na svet, so ljudje na prag svojih domov nastavljali hrano – buče, krompir, peso … ampak, ker so se bali, da bi jih obiskali zli duhovi, so nekateri začeli te plodove izrezovati in vanje vstavljati sveče.”
“Slabe duhove oziroma tiste, ki so za čas življenja grešili, naj bi tako pregnali, k sebi pa bi privabili dobre duše,” je dodala mami.

“Mogoče je pa nocoj dobra priložnost, da vama povem legendo o kovaču Jacku, to je stara irska legenda …” je predlagal oče in otroka sta navdušeno prikimala, “No, nekoč je na Irskem živel kovač Jack, ki je bil zelo skopušen in domišljav. Bil pa je tudi zelo iznajdljiv in tako je Jack nekoč pretental samega vraga – v zameno za pijačo mu je Jack ponudil svojo dušo. Vrag se je spremenil v kovanec, s katerim bi kovač plačal pijačo, ampak … prebrisani Jack je ta vražji kovanec vtaknil v svoj žep, v katerem je imel križ in tako se vrag ni mogel spremeniti nazaj.”
Ronja in Lars sta s široko razprtimi očmi in usti poslušala očeta, ki je znal odlično in predvsem zelo doživeto pripovedovati legende.
“A vrag seveda ni dal miru in je želel nazaj na svet,” je nadaljeval oče, ”In tako je prosil, moledoval, pa tudi grozil, pa rotil Jacka, naj ga vendarle izvleče iz žepa in stran od križa. In Jack se je strinjal, a mu je moral vrag obljubiti, da 10 let ne bo izterjal njegove duše, ki mu jo je kovač sicer obljubil in tako si je še za deset let kupil mir. Ampak deset let je šlo kar hitro mimo in vrag je prišel izterjat Jackovo dušo. Zdaj je bil kovač tisti, ki je rotil vraga in ga na koncu prepričal, naj mu da za zadnji obrok jabolko, sveže jabolko iz stebla. Vrag se je spremenil v steblo z jabolkom, prebrisani Jack pa je na steblo hitro narisal križ in spet ujel vraga!”
“Kdo bi si mislil, da bo prav vrag tako usmiljen?!,” je glasno razmišljal Lars, “In, kaj se je zgodilo potem?”
“No, vrag se ni mogel spremeniti nazaj, Jack pa je kmalu zatem umrl. Ampak, ker je za čas življenja grešil, ni mogel v Raj, ampak je bil poslan v Pekel. Tam …”
“Pa ga je čakal hudič, no vrag!,” je veselo vzkliknila Ronja in plosknila z rokama.
“Točno tako!,” je prikimal oče, ”Tam ga je čakal vrag in ga poslal nazaj v mrak. A tudi tokrat se je vrag izkazal za usmiljenega in Jacku pomagal ter mu izročil žerjavico oglja, da bi v mraku imel vsaj malo svetlobe. Kovač Jack pa je imel v žepu repo – ne bučo!; ki jo je izdolbel in vanjo vstavil žerjavico. In od takrat naprej Jack, ki ni nikoli več našel poti domov, tava naokoli v mraku z izdolbeno repo. Irci ga kličejo Jack O’Lantern, kar bi lahko prevedli kot Jack Luč in postal je simbol preklete duše, ki tava med svetovi. Mi pa zato dolbemo buče, da bi pregnali zle duhove.”

“Zle, kot je bil ta Jack?,” je zanimalo Ronjo.
“Zle kot Jack in zle kot vrag, nobenega ne želiš v svoj dom,” je prikimal oče, “Tako, zdaj pa spat.”
“Ampak oči, mami mi prej ni odgovorila,” je še zanimalo Ronjo, “A potem igrače oživijo ali ne?”
“Jaz mislim, da ne, ampak če se želiš sama prepričati, moraš počakati polnoč,” je dejal oče zelo tiho in s pogledom begal sem ter tja, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal, “Ko cerkveni zvon odbije dvanajst udarcev, se lahko zgodi marsikaj.”

Ronja in Lars nista mogla zaspati. Pogovarjala sta se. Skušala en drugega malo prestrašiti. Vsakič, ko sta na hodniku zaslišala korake, sta hitro utihnila in se potuhnila pod odejo, da ju starša ne bi kregala. Opazovala sta migetanje sveč v bučah, poslušala zvoke iz okolice, če bosta morda zaslišala zvonjenje z ne tako oddaljenega cerkvenega zvonika in čakala. Strah je bilo oba, pa čeprav tega na glas ne bi nihče priznal.
“Ta Jack O’Lantern zagotovo ne bo prišel,” je skušal zveneti mirno Lars, “Pa vrag tudi ne! To so samo legende.”
“Ja, saj vem,” je tiho odgovorila Ronja, “Tudi igrače ne bodo oživele. Saj ne živimo v kakšni pravljici.”

BOM! se je tedaj zaslišalo.
“A bo že polnoč?,” je skoraj kriknila Ronja in si v istem trenutku pokrila usta.
BOM!
“Polnoč, ja,” je prikimal Lars in pogledal izpod odeje skozi okno – sveče v bučah so še gorele.
BOM!
“Ampak, Lars, kaj pa … kaj pa, če res kdo pride?,” je dejala Ronja in še četrtič je zazvonilo, “Če izdelaš bučo za noč čarovnic, pomeni, da v to verjameš. In če verjameš …”
Še peti BOM!
“Jaz bom zaprl oči in hitro zaspal,” je pogum zapustil tudi sicer vedno pogumnega Larsa.
BOM!
Zdelo se je, kot da zvon doni tik nad njunima glavama.
“Lahko noč!,” sta si rekla v en glas, zaprla oči in se pokrila z odejama čez glavo.
BOM! BOM! BOM!
Globoko sta dihala in nista si upala niti premakniti.
BOM!
“Deset ali enajst?,” je razmišljal Lars, medtem, ko se je Ronja spraševala, če zli duhovi vejo, kdaj zares spiš in kdaj se samo pretvarjaš?!
BOM!
In, še dvanajsti BOM!

Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Tišina, ki ni nikomur všeč. Globoka in neizmerna, ko preprosto veš, da se bo NEKAJ zgodilo. Ampak kaj? Zahreščalo je, sprva na kratko, kot bi nekdo samo zakašljal. Tiho, čisto tiho, a dovolj glasno, da sta se Lars in Ronja zdrznila vsak pod svojo odejo. Potem je nenadoma zahreščalo veliko veliko veliko glasneje. Zvok kosilnice, ko v travi zadene nekaj kamnov, zmešan z zvokom mletja oreščkov.
“Ojoj, kot bi si nekdo polomil vse zobe,” si je tiho rekel Lars, Ronja na drugi strani pa si je zašepetala: “To je bilo pa slišati, kot bi nekdo s smučarskimi čevlji hodil po razbitem steklu.” Hreščanje je zamenjalo ritmično klopotanje, kot bi po njuni sobi kopitljal konj in to klopotanje je bilo vedno hitrejše. Lars se je opogumil, previdno dvignil odejo in ostrmel.

Pred njegovimi očmi je sredi njune sobe rasel velikanski LEGO mož! Vse kocke so se skrivnostno lepile ena na drugo – tam so bili veliki, težko, pisani čevlji iz LEGO plošč in knjig, nad njimi so se že dvigovale močne noge, tudi te polne kock, ki sta jih pozabila pospraviti, nenavadni stvor pa je nase že vlekel tudi oblačila, ki niso bila pospravljena.
“Lars, a je to Kamniti Velikan?,” je prestrašeno vprašala Ronja.
“Ne vem, upam, da ne,” ji je odgovoril brat, “Upam tudi, da naju ne sliši.”
“Saj nima glave!,” je rekla Ronja in ves čas nepremično strmela v gmoto kock, knjig, zvezkov, oblačil, barvic, žog in vseh drugih igrač, ki je pred njunimi očmi spreminjala v nenavadno, velikanu vse bolj podobno obliko.  

Velikan je bil sedaj že tako velik, da so njegove rame segale do roba njunih postelj, oba otroka pa sta prestrašeno opazovala, kdaj bo nastala glava. In iz česa?! Ni trajalo dolgo, pa sta dobila odgovor. Velikan se je obrnil okrog svoje osi in odšel k oknu, ga odprl, da je v sobo vdrl hlad, s svojima močnima rokama zgrabil največjo bučo in si jo poveznil na glavo. Iz sobe se je zaslišal krik – pravzaprav dva!; in pošastni velikan se je obrnil in pogledal po sobi. Ronja in Lars sta se hitro skrila pod odejo, velikan pa se je le gromoglasno zasmejal in otrokoma se je zdelo, da se podira svet okrog njiju. Med smehom je razpadlo pol njegovega telesa, a so se kocke že naslednji hip vrnile na svoje mesto in nenavadni velikan je izgledal še večji. Potem je dvignil svojo levo nogo, pogledal proti Larsu in z vso silo stopil na avtomobile, ki so bili na tleh, da so se zdrobili v prah. Dvignil je še desno nogo, pogledal k Ronji in zmečkal nekaj odprtih škatel za ustvarjanje nakita, ki so ležale na tleh – tudi te so se zdrobile v pisan in bleščeč prah.

“Joj, to je res Kamniti Velikan, o katerem nama je pripovedoval Veliki škrat!,” je dejala Ronja, “Kaj, če pridejo še drugi?”
“Ampak na glavi ima bučo,” je odkimaval Lars, “In danes je noč čarovnic. Kaj pa, če se nama samo sanja?!”
Velikan je medtem še vedno topotal po razmetanih igračah, si z zanimanjem ogledoval njuna oblačila, odpiral zvezke in jih nosil v usta ter jih razmočene in umazane – pomešane z gosto sluzjo in bučnimi peškami, pljuval po tleh, lomil je barvice in potem se je znova zazrl k oknu.
“Če so sanje, naj se čim prej nehajo,” je prosila Ronja, njen brat pa je dodal, “Ampak midva mu pa sploh nisva zanimiva?! Pa si videla, da naju je pogledal!”
“Jaz mislim, da naju hoče samo kaznovat,” je pritrdila Ronja, “Če nič drugega, bova morala zjutraj vse tole pospravit.”
“Glej, kaj zdaj počne!,” je vzkliknil Lars in pokazal na velikana, ki je s police vzel preostale tri buče. Ogledoval si jih je s svojimi votlimi očmi, jih vrgel v zrak in potem začel žonglirati z njimi, da je pred Ronjo in Larsom potekal divji ognjeni ples.
“Kaj pa, kaj pa …” je osuplo opazoval Lars in jecljal, “Kaj pa, če …”

A ni znal končati stavka, saj je v ognjenih podobah znova videl mavrični tobogan, deželo igrač, majhne in velike škrate, police na dolgih hodnikih, videl je Velikega škrata na njegovem prestolu … tedaj pa je znova zazvonil zvon.
BOM!
Velikan se je prestrašil njemu neznanega zvoka, izgubil je občutek in goreče buče so ena za drugo popadale po tleh.
“Lars, kaj bova rekla mamici in očiju? Poglej to svinjarijo!”
Velikan se je začudeno ozrl naokrog in zaradi dima ugaslih buč začel znova kašljati – iz njegovih ust so letele kocke, kosi buče, manjši in večji koščki uničenih igrač in raztrganih oblačil, s smrkljem zlepljeni kosmi prahu, bučne peške in še več kock. Potem je ugasnila velika sveča v buči, ki jo je velikan nosil namesto glave. In v sobi je bila črna, črna tema.

In potem je zagrmelo, zadonelo, se raztrgalo, zahreščalo, se razbilo, polomilo, počilo in odmevalo – vse hkrati!
“L-L-Lars, a, a, b-boš t-t-ti p-p-pri-pri-prižgal l-l-luč?,” je prestrašeno zajecljala Ronja.
“Ne upam si,” je priznal Lars, “Kaj pa se je zgodilo?”
“Ne vem,” mu je s tresočim glasom odgovorila sestra, “Ampak, če ne prižgeš luči, bova videla šele zjutraj.”
“Ali pa bo najprej videla mami, ko naju bo prišla budit,” je rekel Lars.

Nenadoma so se prižgale sveče po sobi – vse štiri sveče, ki so prej gorele v bučah. Na sredini je stal Veliki škrat, pogledal po sobi in zmajal z glavo.
“Otroka, pozabila sta na obljube,” je rekel s svojim tihim, a razločnim glasom, “Pozabila sta na čisto vse, kar sta obljubila in pozabila sta vse, kar sta videla pri nas.”
Ronja in Lars sta molčala. Njuni glavi sta bili globoko sklonjeni, da sta z bradama čutila podivjan utrip srca v prsih.
“Pozabila sta tudi na Škrate Igračarje in na Kamnite Velikane,” je nadaljeval Veliki škrat, “A kot vidita, Kamniti Velikani niso pozabili na vaju. In kaj bomo sedaj?”
“Saj bova pridna in bova pospravljala,” je še vedno sklonjene glave dejal Lars, “Obljubim, obljubiva.”
“Bosta pospravila tudi ves ta nered?,” je zanimalo Velikega škrata, “Zgodil se je zaradi vaju.”
“Ampak nisva, nisva bila midva tista …,” je dejala Ronja in gledala nered po sobi, “To čudno bitje je krivo.”
“Vajina starša pospravljata za vama, pa čeprav se nista onadva igrala,” s strogim glasom odgovori Veliki škrat, “Bosta znala zjutraj pojasniti mamici in očetu, kaj se je zgodilo tukaj? Si predstavljata, kako bi bila soba videti, če bi oživele čisto vse igrače v vajini sobi?”
Odkimala sta.
“Prišla sta v naše kraljestvo in zaupali smo vama veliko skrivnost,” je resno spregovoril Veliki škrat in nadaljeval s svarečim glasom, “Izvedela sta, kdo smo Škrati Igračarji in kdo so Kamniti Velikani – kakšna je naša in kakšna njihova vloga. Verjemita, če Kamniti Velikani samo še enkrat pridejo na obisk …”

Vse sveče so v tistem trenutku ugasnile. Sobo je znova napolnila tema. Tišina. Dva otroka sta spala vsak v svoji postelji, na okenski polici pa je počasi pojenjala moč sveč v domiselno izrezljanih bučah. Noči čarovnic je bilo konec, škrati, velikani, duhovi in čarovnice pa so šli še za eno let spat.