220 stopinj poševno

Ne vem zakaj, a kuharske knjige obožujem. Že od majhnega, ko sem brskal po maminih in si predstavljal, kako bi kaj skuhal, v domišljiji sem izumljal različne aparate, v katere bom zgolj nametal predpisane sestavine in ven dobil končano, dišečo in slastno jed. Z leti in desetletji se kaj veliko pravzaprav ni spremenilo – kuharske knjige še vedno rad gledam in ker nisem ravno najboljši kuhar, še vedno tu pa tam v domišljiji izumljam vsemogočni kuharski aparat.

Urško Fartelj sem osebno spoznal na enem dogodku, ki smo ga organizirali, kjer je za nas pripravila preprost, a domiseln »show-cooking«. In ko človek enkrat gleda, se recepti seveda zdijo lažji in kuha bolj preprosta. Priznam, da sem njeno prejšnjo knjigo (s podnaslovom Preprosto, sveže in s kruhom pomazano) bolj gledal kot uporabljal, po tej novi pa kar rad pobrskam za kakšnim zanimivim receptom, potem pa obiščem še njen blog, saj si kaj lahko tudi ogledam. Mislim pa, da je bistvo njenega uspeha prav v tem, da ne komplicira. Bolj ali manj uporablja domače in znane sestavine n tudi pripravlja bolj ali manj znane jedi, ki pa jih seveda nadgradi, obogati, predrugači, … kot pač vsak kuhar, ki mu znanje, čas in ideje dopuščajo kaj več.

Podnaslov njene druge knjige je Preprosto in sveže vse leto in tako je tudi knjiga zasnovana kot sprehod po letnih časih, za tisti čas najbolj značilnih sestavinah, za konec pa se posveti še pripravi kruha (ki nam bo v času korona-valov spet prišlo še kako prav), shranjevanju živil, fermentiranju in praznikom. Pomlad, poletje, jesen in zima in če sem prej zapisal, da po tej knjigi rad brskam za idejami … da, tudi pri nas doma imamo kar nekaj buč, nabirali smo kostanj, se spogledovali nad zabojem s kakiji in iskali ideje, da bi malo popestrili naš vsakdanji jedilnik.

Sicer pa prvo presenečenje v knjigi – uvod. Ta Urška namreč prizna, da je kuharija ni nikoli pretirano zanimala. Zakaj bi imeli domače, če je kupljeno boljše in lepše? Zakaj bi se z nečim ukvarjal doma, če lahko skoraj vse vsaj na pol pripravljeno že kupiš, pa imaš posledično manj dela, pomivanja in čiščenja? Pa še čas, ki ga seveda nikoli nimamo. Saj se vsak od nas prepozna vsaj v delu zapisanega, kajne? In potem se mora vedno zgoditi tisto nekaj, da nas premakne in da začnemo razmišljati drugače. Koliko Slovencev se je pred marcem ukvarjalo z drožmi? Pa so tudi v našem prostoru prisotni lep čas, ampak kaj nam bo to? Enako velja za recimo kefir. No, kaj je bilo tisto, kar je pri Urški poskrbelo za to spremembo v razmišljanju, boste izvedeli sami … in že prvi recept (poklon in zahvala staršema) vas bo najbrž prepričal do te mere, da boste šli razmišljat, če imate v omari vse potrebne sestavine. (jaz nimam malin)

In že je tu pomlad, zloglasni čemaž, pa pogosto spregledan grah in motovilec in vrsto jedi, ki seveda niso zgolj pomladne, pa nam mogoče takrat bolj prijajo. Našli boste tudi tako preproste recepte kot so bolognese omaka (pa veste, kako malo je potrebno, da ni dobra, kajne?), testenine s tuno in rukolo, pečen piščanec ali pa pisan nabor solat. Moj zmagovalec je bezgov sladoled (kje si pomlad 2021?) in sočne kocke črni gozdiček. Poletje je lahkotno, sveže, polno zelenjave in morskih sadežev. Jeseni sem se že dotaknil – sezonska zelenjava tako in drugače, poplava barv in okusov. Pa tudi spominov na otroštvo, ko smo se brezskrbno potikali po okoliških gozdovih, nabirali in »rabutali«, se skrivaj mastili in kurili ognje … Zima vas bo spet presenetila – polenta v mleku za uvod. Resno? Resno. Najbrž v knjigi ne boste našli bolj preprostega recepta, a boste hkrati prikimali, da gre za eno tistih jedi, ki vedno prijajo in ki je pripravljena v nekaj minutah, pa še siti boste. Vi ali vaši otroci. Vampi so tudi notri, pa sirovi štruklji, kislo zelje in krompir, … Včasih oz. kar pogosto se z lastnimi otroci spopadam glede hrane in jih prepričujem, kako slastna je tradicionalna slovenska kuhinja, kako odlično hrano jemo (pa ne, kadar kuham jaz!) in koliko vsega dobimo z njiv in vrtov teh ali onih sorodnikov, pa se kar ne zavedajo tega silnega bogastva samooskrbe, ki nam je dano.

• 

• 

• 

• 

Dodatki. Kruh, ki je več kot le to. Podobno kot goveja juha eden tistih čudežev, ki zahteva veliko časa, vaje in dobre volje. Ampak malokaj se v kuhinji lahko primerja z občutkom, ko iz peči potegneš dehteč kruh, ki si ga sam zamesil, oblikoval in spekel. Odtrgaš (ali odrežeš) prvi kos, zlato rumena skorja, ki zahrusta pod zobmi, pa sredica, ki se kar stopi v ustih … Urška ponudi nekaj zanimivih receptov, med drugim za bavarsko pecivo, ocvirkovo pogačo, hlebec z makom, seveda kruh z drožmi, indijski kruh kulcha (podobno naan kruhu) in še kaj boste našli.

O shrambi živil prav veliko ne bom pametoval, le toliko, da tukaj ne gre za »zapakiraj v vrečko in vrzi v skrinjo« shranjevanje. Tu so recepti za pripravo sokov, marmelad, omak, čajev, različnih namazov, pa za rezance, kefir in celo za domače maslo in ja, tudi za droži. Tisti, ki imate recimo svoj vrt ali z vseh koncev in krajev dobivate sadje in zelenjavo, ki je še tako ješča družina ne more porabiti, seveda veste, kako fino je, ko greste v shrambo in tam najdete kakšen pozabljen kozarec nečesa slastnega. In nedolgo nazaj sem zasledil podatek, da povprečen Slovenec letno zavrže skoraj 70 kg še povsem užitne hrane – zakaj? Mnogo te hrane bi seveda lahko tako ali drugače shranili in na teh straneh boste izvedeli, kaj in kako.

Prazniki so razporejeni preko celega leta – od valentinovega do martinovega, pa velika noč in božič, noč čarovnic in še kakšen rojstni dan. Če kaj, vam lahko povem, da se vam bodo cedile sline.

Urška v vsak recept ponudi nek oseben uvid, doživetje ali spomin, preden postreže z navodili za pripravo, nekje ob strani pa vedno najdete še kakšen dodaten namig ali skrivnost. Pri vsaki kuharski knjigi so seveda pomembne tudi fotografije in glede na to, da je Urška začela kot blogerka, se tega seveda zaveda. Z leti je pridobila znanje in izkušnje ter občutek, kaj je potrebno storiti, da je fotografija … hm, kako naj zapišem? Da fotografija človeka naredi lačnega oz. da se mu pocedijo sline. Takih slik ni malo oz. so takorekoč brez izjeme vse takšne, zanje pa je poskrbela kar Urška sama. 

Nikar ne pričakujte visoke kulinarike Ane Roš. Kuhinja Urške Fartelj je bolj domača, vsakdanja in v večini primerov se je ne bodo ustrašili niti začetniki. Sicer pa – vaja dela mojstra.

Založba Mladinska knjiga, 2020