Poslednji varuh otoka Ellis

Poslednji varuh otoka Ellis

Zgodba, ki bi bila zlahka resnična. Pretresljiva izpoved, ki vam bo dala misliti. Hrepenenje, ljubezen, usodne odločitve, obžalovanje. Zgodba, ki se odvija med obema svetovnima vojnama in sklene sredi petdesetih 20. stoletja, a bi se zlahka odvijala tudi danes.

Združene države Amerika, dežela sanj, kjer se cedita med in mleko. Vsi, ki so prek Atlantika z ladjo pripluli do vzhodne obale ZDA, so največkrat najprej zagledali mogočni Kip Svobode in se zadovoljno nasmehnili, saj so bili korak bližje uresničitvi sanj. A čakal jih je še obvezen postanek v imigracijskem centru na otoku Ellis, kjer so morali odgovoriti na 29 vprašanj in prestati zdravniški pregled, od katerega je bilo odvisno, ali bodo vstopili v »Zlato deželo« ali bodo morali počakati se morda celo vrniti. 

John Mitchell je bil direktor imigracijskega centra in del otoka Ellis skoraj od prvega in vsekakor do zadnjega dne. Več kot 12 milijonov bodočih Američanov se je sprehodilo skozi Ellis, zavrnili so le 2 % prosilcev. 3. november 1954 je datum prvega dnevniškega vpisa, ko John Mitchell ugotovi, da je na otoku Ellis zadnji in da ga od dokončnega slovesa in upokojitve loči še natanko 9 dni, 12. novembra bo za vselej zapustil Ellis.

Pa spomine? Ne, spominov ne more kar tako pustiti. Kaj je sploh otok Ellis in kakšna njegova vloga? Spomni se mnogih sodelavcev, ki so prihajali in odhajali, le redki pa ostajali in zvesto služili. Prva, ki se je v zapisih spomni, je žena Liz. Ljubezen, ki ga je zadela povsem nepričakovano in za katero je mislil, da je ne bo nikdar doživel. Njen brat je bil njegov najboljši prijatelj, Liz pa ljubezen življenja. Na Ellisu je delala kot medicinska sestra in bila mnogokrat v prvi »bojni« vrsti, ko so se valovi imigrantov začeli zgrinjati s pomola v center. Tudi takrat, ko je priplula ladja, na kateri je razsajal in moril tifus. Liz vsem naporom in prizadevanjem navkljub ni ušla nesrečni usodi in tako hitro, kot je ljubezen prišla, je tudi odšla. In če mu je njen brat sčasoma odpustil, mu starši niso nikoli. On je bil kriv in sčasoma ni našel več ne razloga, ne izgovora, da bi zapustil Ellis, odšel na Manhattan ali kam drugam v New York. Ellis je postal njegov dom in iz vrstice v vrstico postaja bolj jasno, da si John življenja kje drugje sploh ne zna predstavljati.

In če je spomin na Liz še kako živo gorel in skelel v njem, se seveda se ne more spomniti deset tisočev imigrantov, ki so prišli s kovčkom najnujnejšega in sanjami. Mnogi so mu ostali v še kako živem spominu. Recimo madžarski disidentski pisatelj Gyorgy Kovacs, ki svojo pot nadaljuje v Brazilijo, bralcem pa bo ostal v spominu po srce parajoči poetični izpovedi. Pa Francesco Lazzarini, še en zaznamovan upornik, ki iz Italije odide, ali še bolje: zbeži, s ponarejenimi oz. ukradenimi dokumenti. Nevaren, sploh zaradi politične usmeritve, ki tudi Ameriki ni bila všeč, a je že na videz poseben priseljenec Mitchella prepričal s svojo srčnostjo in požrtvovalnostjo. Ne le na eno, zamižal je na obe očesi in zavestno prekršil zakon. Francesco je lahko postal državljan ZDA.

A vse to ni bil nič v primerjavi z grehom, ki je Johna Mitchella preganjal in ki mu je posvečen največji del dnevnika. Nella Casarini. Krhka, a obenem žilava Italijanka, ki je na Ellis prišla skupaj s svojim bratom – umsko zaostalim hrustom. Enem tistih, ki v ZDA niso imeli kaj iskati oziroma so dobili oznako X. Johnu znova vzplamti srce in še enkrat – ter zadnjič, doživi ljubezen. Kratko in usodno. Nella je poseben lik – drugačna, izstopajoča in prav zanimivo bi bilo to isto pripoved spoznati še skozi njene oči. Vse od dogajanja doma, ko od očeta prejme nenavaden, napol čarovniški dar, odhoda, nenavadnih dogodkov na ladji, s katero sta priplula na Ellis, pa seveda vse, kar se ji je zgodilo na Ellisu in njeno doživljanje ter potem odhod z Ellisa v mesto. V Little Italy, kjer se Johnu zdi, da je nekega dne nepričakovano uzre in na lastno olajšanje ne kot perico ali prodajalko ljubezni. Morda pa le privid?

Krog se takorekoč sklene. Po čudnem obdobju otopelosti, ko sam s sabo ni vedel, kaj bi, ljubezen in hrepenenje ter po zgolj petih letih neizmerne sreče krivda za nenadno smrt žene Liz. Sledi ponovno obdobje otopelosti, pa znova zaljubljenost, krivda za nesrečno smrt Nellinega brata in po njenem nenadnem odhodu seveda silno hrepenenje.

Konec romana me je presenetil in ima zanimiv obrat. Živimo v času, ko se spet ogromno govori o takšnih in drugačnih imigrantih. Živimo tudi v času, ko poslušamo o zidovih, ki se gradijo, namesto, da bi se rušili. Čas, ko pozabljamo na sočloveka in drugi niso pomembni. Vsak od nas lahko na neki točki postane imigrant in obstane pred zidom. Vsak od nas si zasluži ljubezen, ne glede na to, kdo in kakšen je ter od kod prihaja. In ta knjiga vsem, ki menijo drugače, odpira oči. Tistim, ki vidijo, bo odprla in ogrela srce.

Rating: 4 out of 5.

Založba Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: