Kdo, le kdo ne poznam znamenitih Butalcev, ki jih je ustvaril Fran Milčinski in z njimi že pred sto leti kar preveč resnično nastavil ogledalo Slovencem? Bodimo pošteni in priznajmo, da je včasih v vsakem od nas kaj butalskega, da pa nihče ne bi želel biti Butalec.
No, in če lahko rečemo, da se na Butalcih Milčinskega pozna teža let, je Nova butalska čitanka, ki jo je ustvaril Vinko Moderndorfer, kot nalašč. Oziroma je izšla v nadvse primernih časih. Podnaslovil jih je Poučne zgodbe iz Butal, dodal En kratkočasni uvodnik, v katerem »svoje« videnje in razumevanje prenovljenih zgodb vidi in doživlja Fran Milčinski, vse skupaj pa je začinjeno z domiselnimi in zgovornimi ilustracijami Marka Kocipra. Ampak naj nekaj razčistim na začetku, da se ne bo kdo spotaknil ob kakšno besedo – Moderndorfer je seveda ustvaril in napisal čisto nove butalske zgodbe, ki sodijo v 21. stoletje in če si je pri izvirniku kaj sposodil, to ni slabo.
Novi časi, nova pravila. Nova pravila, stari dvomi. Drugačni časi in drugačni Butalci. Cefizelj, ropar in morilec, postane šef policije in izkoristi vsako priložnost, da dobro zasluži. Kaj kmalu seveda ugotovi, da je do še boljšega zaslužka moč priti, če pomaga Županu in tako prekleto žalostno, a zdi se, da je v Cefizlju še največ razuma in pameti. V Butalcih je vsekakor ni in vsaj to se, kar se tiče izvirnika, ni spremenilo. Kar imajo Tepanjčani, morajo imeti Butalci. Pa četudi je to njihovo kislo vino. Slaba demokracija. Če smo ob nedavnih napadih na Tadeja Goloba lahko videli, kako hitro se določeni posamezniki prepoznajo v zapisanem in so seveda užaljeni in ogorčeni, potem se seveda lahko le vprašamo, kaj se bo zgodilo, ko bodo v roke dobili Novo butalsko čitanko?
Roparja in morilca Cefizlja na čelu policije in kot desno roko Župana sem omenil. Velja omeniti njihovo poimenovanje (glavnih) mest, oblikovanje grba (ki naj bi spominjal na bučno seme, a naj si vtis ustvari vsak sam) in prepoznavnost po celem svetu – vsi namreč vedo, kako butasti so Butalci. A so le Butalci ponosni na to in na lastno nesposobnost, za nameček bodo za tak piar še plačevali. Komu? Cefizlju, seveda. Razumevanje demokracije, kjer so vsi za in hkrati proti, je tudi zelo sloven …, ah, butalsko. In če se z nečim strinja Župan, to potem drži 101 %. Butale, znane in slovite kot so, seveda dobijo tudi novo prebivalko in sicer se k njim priseli Laž. Tista s kratkimi nogami. Izda uspešno knjigo Laž kot edina resnica, to uveljavlja na vsakem koraku in je pri tem tako uspešna, da vsebino knjige spremenijo v domoljubni zakon. Laž se za nameček naseli v hišo laži, svetišče laži in lažnivcev – butalski parlament. Ne, vsaka podobnost z resničnim je zgolj slučajna.
Tako kot postavljanje varovalne ograje ob reko Butalnica, ko k njim začnejo prihajat Turki, ki jim prijazno mahajo in se smehljajo, a Butalci z njihovi ustnic preberejo (ker to znajo, turško pač ne), da jih hočejo v resnici vse pobiti in oropati. Proti koncu knjige avtor seveda postreže s šokantnim razkritjem, da so skoraj vsi Butalci potomci Turkov, tu pa tam kdo Nemcev. Pravih, tistih čistokrvnih Butalcev ni več. Morda velja izpostaviti še nacionalni šport (ki pa še ni na olimpijadi) Butal in sicer čevljanje. In ne, to ne pomeni, da daš nekoga na čevelj, ampak da se na tistega, ki je na tleh in res brez upanja, predvsem pa nemočen, spraviš s čevlji oziroma brcami. Ja, tudi tokrat je vsaka podobnost z resničnim zgolj naključna.
Piko na i morda postavi del o zaposlovanju mladih – ti so seveda preveč pametni in razgledani, tako da bi lahko komu drugemu, zaslužnejšemu prevzeli položaj. Zato jim je treba najti drugo delo, takšno, ki ga ne poznajo in obvladajo. Zakaj bi čevlje izdeloval tisti, ki to zna in ne recimo kakšen urar? In če je ta urar morda županov ali sodnikov sorodnik, toliko boljše. Vse se bo uredilo z zakonom ali pa kakšno preiskovalno komisijo s (skoraj) neskončno dolgim mandatom …
Takšnih in podobnih, resnično naključnih zgodb (razumevanje in podpora kulturi, razprodaja vsega mogočega, goljufanje in prirejanje, …) je v Novi butalski čitanki še precej. Preveč. Seveda se kot razmišljujoč bralec držiš za glavo, odkimavaš in zanikaš, a veš, da je ta nočna mora vse preveč resnična. Veš tudi, da se nove zgodbe pišejo vsak dan in da utegnemo kakšno nadaljevanje še dočakati. Novo novo butalsko čitanko. Če seveda s kulturo ne bomo obračunali tako kot Butalci, kar me žal ne bi presenetilo.
Litera, 2020
maticpise.com 