Naj me kdo zbudi

Naj me kdo zbudi

Roman Lucije Stepančič je vrtoglava bralna izkušnja, ki bralca posrka v Firence, na skoraj nobeni točki pa pravzaprav ne ve, kaj se dogaja. Kaj je res, kaj so sanje, kaj domišljija? 

Branje, ki ti ne da miru. Zanima te, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. Kot najbolj napeta kriminalka, do zadnjega ločila nepredvidljiv triler, preplet groteske in fantazije. Alica v Čudežni deželi, Goli obed, Divji potep skozi noč in še bi lahko naštevali literarna dela, kjer se prepleta vse mogoče in dolgo, dolgo ne vemo, kje smo in čigavo zgodbo spremljamo.

Dobro, slednje vemo – mlada Slovenka (brez namigov, seveda, čeprav jih zgodba ponuja sama od sebe) pride v Firence, kjer želi na temo za Firence netipičnega baročnega slikarstva napisati magistrsko nalogo. Odide na otvoritev razstave, na namige prikupnega natakarja podleže sicer prikritim čarom lepega aristokrata, z njim odide v njegovo fantastično prebivališče in se preda strasti. In potem? Potem sem se na trenutke počutil, kot bi vstopil v kak Tarantinovski film, kjer z izdatno pomočjo iz varno nevarne razdalje spremljam nočno moro.

Čudoviti Alessandro je eden najslavnejših firenških prostitutov, ki je že nekaj sto let mrtev. Mrtev, a preklet. Med ljubljenjem naši junakinji ukrade dušo in ona postane nič. Nihče več je ne pozna ali vidi. Prekleta duša v krvavo rdečih louboutinkah začne raziskovati Firence – nekoč, danes, čez več sto let, pravzaprav ne vemo. Na tej poti trči ob eksorciste, še enkrat več in mnogokrat ob natakarja Francesca oziroma Giuseppeja, ki je tudi specialec, fotograf, slikar in še kaj. Izkaže se, da je on nek duh iz steklenice in njena največja želja. Prav on je bil tisti, ki je naslikal kopico Alessandrovih portretov, bil tudi njegov ljubimec in – rabelj.

Naša junakinja pa si seveda želi, da bi se zbudila iz tega nenavadnega sna, čeprav ni na nobeni točki prepričani, ali morda NE sanja. Nekaj časa v razkošnem življenju zabav in spolnosti ter umetnosti nepopisno uživa. Iz grdega račka se prelevi v laboda. Razen tega, da ne ve točno, ali je živa (najbrž ni) in v katerem letu sploh je, so to še vedno Firence, ob sebi ima čudovitega moškega in enkratnega ljubimca in življenje na veliki nogi oz. visokih petah, je nič ne stane. Sledi nenavaden izlet domov, kjer se mora na pokopališču spopasti s kadavri svojih bivših sošolk, se soočiti z bivšim fantom in potem županom Miranom, za nameček pa je tu še odtujeni harekrišnovski brat Tomaž, ki se nato pojavi celo v Firencah. Zaplet in pol. Aha, pa še na nekaj ne smem pozabiti – na prav poseben stranski “lik” – Glas vpijočega v puščavi.

Zapisano odlikujejo fantastični dialogi, zvrhana mera precej obešenjaškega humorja, nepozabna je komunikacija z Miranom, ki v istem času, ko ona odide v Firence, odpotuje na Tajsko, poznavanje in komentiranje številnih umetniških del pa potrjuje, kako vsestranska ustvarjalka in poznavalka je avtorica Lucija Stepančič. Pripovedni tempo je zavidljiv in knjigo boste res težko odložili pred zadnjo stranjo. Razpleta vam seveda ne izdam …     

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: