Lubezen

Lubezen

Glasba in poezija. Besedila v glasbi, sploh v sodobni, da ne rečem moderni ali popularni, so ponavadi postranska stvar. Sicer hitro zapomnljiva, ampak brez posebne vrednosti ali vsebine. Pogosto tudi zato, ker jih ne pišejo izvajalci sami, ampak za njimi stoji ogromna mašinerija. Obstajajo seveda tudi izjeme …

Pustimo ob strani nekoč in danes, pustimo tudi žanre. Popevka petdeset let nazaj ni enako popevka v 21. stoletju. Izpovedna besedila, besedila, navdahnjena s pomočjo različnih (opojnih) substanc, uglasbena fantazija ali pač izražanje upora … lahko bi rekli, da je pisanje kvalitetnih in sporočilnih besedil umrlo takrat, ko je še hip-hop, zadnji glasbeni steber upora, postal popularen in moderen. Glasbena zvrst, ki so jo vedno krasila razmeroma preprosta besedila, a pomensko močna, je bil blues. Glasba zatiranih, zasužnjenih, izgubljenih, spregledanih, zavrženih … glasba tistih iz obrobja in z dna. Glasba bolečine, čustev in upanja.

Slovenci smo imeli kar nekaj liričnih mojstrov – Pengova, Mežka, Kreslina, Predina, Gučka in seveda bi lahko še našteval vse do klasikov, se dotaknil odličnih kompilacij Rockerji pojejo pesnike, se dotaknil izvrstnih pripovedovalcev kot je Zoran Benčič in tudi med mlajšo generacijo se najdejo takšni, ki vedo, da so v prvi vrsti besedila tista, ki pritegnejo in prepričajo ter ostanejo v spominu, da ne rečem kar kolektivni zavesti.

Avtorja knjige Lubezen sem med naštevanjem seveda namerno izpustil. Matevža Šaleharja – Hamota smo spoznali kot člana kolektiva Babewatch, ki so zabavali z nagajivimi in hudomušnimi besedili, ga potem občudovali kot izjemnega kitarista v Mojo Hand in včasih zmedeno dvigovali obrv ob kakšnih sodelovanjih. Nekaj let kasneje in z neke zdrave distance sicer potem človek ugotovi, da lahko celo tako banalna popevčica kot je Naj pada zdaj dež, ki so jo v izvirniku izvajale Foxy Teens, v njegovi interpretaciji zveni čutno, doživeto in poslušljivo. In ko človek prisluhne še nekaj njegovim priredbam in interpretacijam, se zgolj potrdi tisto, kar sem nekoč že zapisal – Hamo je kot Johnny Cash. V trenutku, ko on naredi predelavo, pesem postane njegova.

Zadnja leta navdušuje kot alfa, beta in omega zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, njegove zasedbe. Zasedbe, v kateri ni sam in kjer prav vsak član doprinese svoj košček, predvsem h koncertni izkušnji. Tisti, ki ste bili na koncertu, veste, da ne manjka prepevanja – pa ne le refrenov, ampak kar celih besedil. Poslušalci (no, če smo pošteni, gre predvsem za poslušalke) poslušajo, slišijo, razumejo, se poistovetijo.

Lubezen prinaša izbor Hamotovih besedil – znanih in manj znanih. Morda boste šele sedaj dojeli kakšno zanimivo besedno zvezo ali pomen, ko vas ne bo ponesla še glasba. Verjetno boste presenečeni med prebiranjem besedil, kot so Da me ujameš, kadar padem, Nekoč, Lažnivec, Muzika za ples, Uveli narcis, Oktober, Odgovornost, Ti prihajaš in Za ukradeno kitaro. Hitov (ki jih ni malo) rajši ne omenjam, pa vemo, koliko biserov, malih življenjskih modrosti in tudi norosti se skriva v njih. Odličnih, razmišljujočih besedil z zadnje plošče 4K sploh ni. Pa tudi mnogih angleških ne. Piko na i knjigi postavijo odlične fotografije Marka Alpnerja – z odra, izza odra, iz studia ali prostorov za vaje, tiste pozirane, spontane, vsekakor pa ujete v ravno pravem trenutku.      

Upam, da Lubezni kmalu sledi Še več lubezni. Glasba, ki jo je vredno poslušati. Poslušati in slišati. Slišati besedila, za katera ni nujno, da jih boste slišali enako.

Rating: 5 out of 5.

Mladika, 2017

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: