Uršulo Ramoveš in njena dela poznajo vsi tisti, ki jim glasba ni zgolj sprostitev in »šum nekje v ozadju«. Interpretacije poezije njenega življenjskega sopotnika Janeza so posebne, drugačne – čeprav gre za avtorsko poezijo, zveni ljudsko, starodobno. Nova plošča Hribovske balade od njenih prejšnjih del sicer nekoliko izstopa, saj je predvsem instrumentalno mnogo bolj razkošna in žanrsko raznolika.
Posebnost poezije Janeza Ramoveša je seveda v tem, da ima korenine v Poljanski dolini, takšna pa je tudi vsebina teh uglasbenih podob časa in prostora, ki je ljudska, vaška, pogosto črna ali vsaj navdana z mrakobnostjo, drugačnostjo oziroma čudnostjo. Samosvoja glasovna interpretacija doda k dramatičnosti in od poslušalca zahteva stalno pozornost in čuječnost. To pač niso tiste tipične interpretacije ljudskih pesmi, ki jih imamo nekje v podzavesti, ampak kot je zadnje čase značilno, gre za avtorsko podajanje ljudskega izročila.
In tako kot je pri Uršuli Ramoveš ob njenem glasu in načinu interpretacije zvezda stalnica poezija Janeza Ramoveša, je tretji neizogibni člen Joži Šalej. On je tisti, ki poskrbi za glasbene aranžmaje, odigra klavir in tudi harmoniko ter po potrebi zapoje. Uvodi v skladbe, kjer ne vemo, lahko pa slutimo, ali bomo odšli na kakšna mehiška brezpotja, med domače hribe in gore, v neznano grozo, neskončno planjavo človeških čustvovanj, dramatičnost in le redko (lažna) spokojnost, so njegovo delo. Tudi to, da včasih ne slišimo ničesar razen glasu, ki buči in odmeva, nas strese kot električni tok in se zažre v možgane, je posledica njegovega razumevanja in slišanja, čutenja teh besedil in Uršulinih glasbenih idej.
In čeprav so Fantje z Jazbecove grape že sodelovali na njenem prejšnjem albumu – Talisman, se je v osmih letih seveda spremenilo marsikaj. Tisto glavnino sestavljajo člani Martin Ramoveš Banda (ki sem jo omenil pri interpretaciji pesmi Ivana Roba), najbolj izrazit je seveda prav kitarist Martin Ramoveš, tokrat pa svoje doda še cvetober glasbenikov, ki so v poldrugem desetletju vsekakor prispevali k oživitvi in razumevanju slovenske in svetovne ljudske glasbe – Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Blaž Celarec in Boštjan Gombač. Ne gre pa pozabiti niti na izrednega vokalista Metoda Banka, za katerega osebno že nekaj časa čakam, da ga prepozna tudi širša slovenska javnost, saj gre za odličnega in zelo raznovrstnega pevca. Vse imamo – od tenkočutnih balad, srce parajočega bluesa, (pogrebnih) koračnic in razigranega ljudskega veseljačenja (ki to seveda ni!) do jazzovskega minimalizma in posameznih virtuoznih bravur, ki pa prav nikoli ne silijo v ospredje.
Ob 11 avtorskih ne gre spregledati tudi zelo zanimive priredbe Biv je vesele, v izvirniku Bang Bang Sonnyja Bona. Dokaz, kako izvirna, nepredvidljiva in močno drugačna je lahko priredba, ne zgolj slepo posnemanje. Pesem, ki je doživela že nemalo imenitnih predelav, pa lahko za Uršulino rečemo, da sodi med tiste najboljše.
Kaj reči za Hribovske balade? Plošča, ki jo je vredno poslušati. Plošča, ki jo je dobro imeti. (v takih primerih se človek zave, kako super so fizične izdaje, ki poslušalcu ponudijo še knjižico z besedili, ki jih je potem lažje razumet in postavit v kontekst). Ena tistih plošč, ki se je zlepa ne naveličaš in ob vsakem poslušanju odkriješ in slišiš kaj novega.
Celinka, 2020
maticpise.com 