Kambjale so čase

Kambjale so čase

Nova plošča Rudija Bučarja, s katere smo v radijskem etru spoznali že kar nekaj pesmi, je morda njegova najbolj dodelana in zna biti tudi najboljše sprejeta plošča. Dovršena kombinacija ljudskega oz. tradicionalnega in modernega, seveda v značilnem istrskem slogu.

Rudi Bučar je daleč od tega, da bi bil začetnik na slovenski glasbeni sceni, res pa je, da njegovo krmarjenje med žanri onemogoča, da bi ga lahko redno spremljali. Na začetku kariere se je posvečal predvsem oživljanju istrskega glasbenega in ljudskega izročila, tu pa tam presenetil s kakšnim izjemnim in zelo zrelim pop izdelkom ali nastopom, bodisi kot izvajalec ali zgolj avtor. Uspešno se je predstavil na vseh treh, lahko rečemo največjih, slovenskih glasbenih festivalih – EMI, Slovenski popevki in Melodijah morja in sonca, zadnje desetletje pa se je obdal z odlično druščino glasbenih prijateljev (Krmac, Dovč, Pikl, Hamo, Vrabec, …) in vsaka njegova nova plošča je bolj nestrpno pričakovana.

Ploščo Kambjale so čase smo tako že spoznali s pomočjo naslovne skladbe, ki nas lepo popelje v neke stare, skoraj pozabljene čase, v podobnem duhu je tudi Otroci tistega časa, za buditeljsko lahko označimo Kakšni so takšni, obe razigrani in z imenitnim besedilom, ki nas popelje v tiste čase, ki se danes zdijo bolj sanje kot spomin. Že ponarodela pa je Dolgo nisva pila, kjer se Rudiju pridruži njegov soborec Matevž Šalehar – Hamo. Ta verzija je nekoliko drugačna od tiste s plošče 3p, malo bolj klavirska, istrska, še bolj nabita s čustvi.

Mimogrede in ker smo seveda še vedno v koronačasu – samo čakam, da bo Hamo k novim predelavam te skladbe pritegnil še druge glasbenike iz cele Slovenije … Tokac jo lahko zapelje v dolenjsko narečje, Kreslin v prekmursko, Mi2 v obsotelsko, Poredoš v trboveljsko, Mežek ali morda Šifrer v bolj gorenjske viže, pa še kakšno harmoniko za piko na i lahko dodajo in še bi lahko našteval. Zgolj preblisk, seveda. Ne pogrešamo le poslušalci in obiskovalci koncertov glasbenikov in koncertov …

Čista je prelepa izpoved, kjer se Rudi potrdi ne le kot odličen interpret, ampak tudi izvrsten avtor. Plešem sloni na zvoku tube, ki jo igra Goran Krmac in ob kateri vas bodo – pa če plešete ali ne; zasrbele pete. A isola voio andar je zvočno polna, ena tistih, kjer se človek še kako zave, da se že predolgo ni družil s prijatelji, bil del nečesa veselega in sproščenega.

Pravzaprav bi lahko rekel, da je cela plošča prefinjena kritika časa, v katerem živimo. Težko se je svobodno izražati, družiti, biti in delati, kar si želimo. Ob tem se človek spomni nekih časov, za katere mnogi govorijo, kako grozni so bili in v kakšnem pomanjkanju smo bili, a se jih spominjamo z radostjo in cmokom v grlu. Spomin na čase, ko so šteli tisti pravi prijatelji in iskreni stiki, ne številke na družbenih omrežjih. Rudi Bučar je Iztok Mlakar mlajše generacije, bolj pevec in interpret kot pripovedovalec, vsekakor pa enkraten in zelo poseben.    

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: