Saša Tabaković je igralec, ki ga ljubitelji gledališča in igre poznajo po številnih, tudi nagrajenih vlogah. Nastopil je v nekaj filmih, v Pevčevem Pod njenim oknom ob sedaj soprogi Poloni Juh, eno obdobje je bil celo poslanec v Državnem zboru.
No, Saša Tabaković je tudi glasbenik, pevec, pripovedovalec. Plošča Pesmi z drugega brega je imenitna priložnost, da ga spoznate kot glasbenika, interpreta, da začutite njegovo poreklo in korenine. Tisti, ki ste pomislili »ah, še en čefur« lahko v tem trenutku prenehate brati. Ljudje se pač ne bi smeli deliti po narodnosti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Veste koliko klenih Slovencev je naravnost groznih? Preveč. In koliko je ljudi, o katerih pravzaprav ne vemo nič, a skozi pogovor, s pogovorom oči začutimo, da si ta človek zasluži biti del našega življenja. Glasba je seveda, vsaj zame, tista, ki premnogokrat premaga vse meje, nacionalno, politično ali versko ozkoglednost. Na ničkoliko koncertih sem opazoval valujočo, mirujočo, sedečo, plešočo in čutečo množico okoli sebe. Različno, drugačno, pa tako enako. Družina.
In če glasbe ne dojemate na tak način, kot univerzalni jezik, potem vam bo tudi ta plošča samo še ena v nizu. Pa čeprav Saša tako v uvodu kot zaključku razloži smisel in pomen vseh teh pesmi in seveda, ker skozi vse te pesmi pripoveduje zgodbe. Zgodbe bačke Vojvodine, kjer je njegov ded Rajko kupil hišo. Hišo, ki je bila majhna, a dovolj velika, da je v njem živela štiričlanska družina in katere vrata so bila vedno odprta. Prihajali so sosedje, prijatelji, klepetali, jedli, peli in pili. In ob večernih sladkih rakijah zapeli »pesmi z drugega brega«. Pesmi brez meja, kot v spremnem besedilu lepo zapiše Saša. V vasi Prigrevica v sožitju živi ogromno različnih narodnosti – Jugoslavija oz. Balkan v malem. Globoko pod vasjo pa menda leži srebrno jezero, v katerega se vsako polno luno z neba spusti be konj in se okopa v njem. Že takšne legende vam dajo vedeti, da je vas res posebna, da se vas bodo njihove zgodbe dotaknile in da vam bo ob slišani glasbi zaigralo srce. Pa tudi noge bodo nemirne …
Vojvodina in Madžarska oziroma Panonija, pa Srbija in Bolgarija, dodajmo še Slavonijo, Međimurje, vnesimo kanček našega Prekmurja, na moje presenečenje brez pretirane melanholičnosti, umirjenosti in ležernosti, ampak z zvrhano mero energije in živahnosti, z navihanostjo in neko prav posebno, ljudsko patino. Preprosta besedila, ki odmevajo po ravnicah, včasih razigrano veseljačenje, ki spričo novih norih časov kar tone v pozabo, tu pa tam kakšna modrost ali tista preprosta življenjska resnica, ki je niti največji filozofi ne bi mogli zapisati. Seveda sem tu pa tam pomislil na Balaševića, pa na TerraFolk, tudi Kreslin z Beltinško bando se je prikradel v ušesa in Predin s svojimi gipsy izleti. Toliko, da veste, kaj pričakovat. Smetano. Ljudska besedila odlično interpretira Saša, za »čardaško« vzdušje in instrumentalno skoraj jazzovsko razigranost pa poskrbijo odlični godci – Janez Dovč, Boštjan Gombač, Robert Pikl, Goran Krmac in Vasilij Centrih.
Vsaka pesem je zgodba zase, vse skupaj pa nadvse poslušljiva celota, ki vam bo priklicala nasmeh na obraz. In tudi to je tista enkratna lastnost glasbe kot jezika – ne rabiš je razumet, jo pa čutiš. In če čutiš dobro, ti bo lepo v srcu in duši.
Celinka, 2020
maticpise.com 