Moj mačkon Jugoslavija

Moj mačkon Jugoslavija

Pajtim Statovci je finski pisatelj z albanskimi koreninami. In čeprav sem med prebiranjem njegovega prvenca velikokrat pomislil, da gre za avtobiografsko pripoved, temu ni tako. Statovci takorekoč celo življenje živi na Finskem, a mu je sodeč po prebranem, več kot jasno, kako težko je bilo življenje na Kosovem in kako se družba dandanes obnaša do tujcev.

Kaj sploh pomeni biti tujec? Najbrž ni hujšega, da si obravnavan kot tujec v državi, v kateri odraščaš, hodiš v šolo, govoriš tamkajšnji jezik in si del skupnosti. Pa čeprav nikoli nisi čisto zares del te skupnosti. Za nameček te tudi tista druga država, iz katere so recimo prišli (pobegnili) tvoji starši, ravno tako obravnava kot tujca, ker si si se navzel nekih drugih navad in kulture. Zlatan Ibrahimović lahko sicer trdi, da je on šel iz Malmoja, Malmo pa nikoli iz njega, a je bolj jasno, da iz njega ne more njegova balkanska nrav. Tudi sam se po 15 letih življenja v Ljubljani (kjer sem si ustvaril dom in družino, tu imam službo) še vedno počutim kot »tujec«, pa sem prišel v prestolnico iz 25 kilometrov oddaljenega Kamnika. Sosedje in sošolci iz mojega rojstnega mesta me imajo za Ljubljančana, »žabarja« … vsi smo del te zgodbe »biti / počutiti se kot tujec«.

Med branjem romana Moj mačkon Jugoslavija sem bil zmeden. Več kot enkrat. Veliko sem razmišljal. Knjiga ima dva pripovedovalca – Emino, ki opisuje svoje življenje od leta 1980, ko se je zagledala in zelo na hitro poročila (prav na dan Titove smrti) v navidez sanjskega moškega. Stereotipnega, kot se izkaže kasneje. Takšnega, ki mu je malo mar za družino in dom, saj je jasno, da mora za oboje vestno skrbeti žena, ki njemu bolj ali manj služi za predmet potešitve spolnih potreb ter občasno za klofuto ali dve. Otroci ne spremenijo veliko, se pa zato toliko več spremeni s prihodom Miloševića na oblast, srbskimi težnjami in razpadom oz. razkrojem države. Na začetku devetdesetih jim tako ostane le še beg. In ker ZDA in Avstralija zahtevata preveč birokracije, se odpravijo na Finsko. Prek Bolgarije, a tudi ob prihodu v obljubljeno deželo, se hitro prepričajo, da jim ne bo z rožicami postlano. Leto dni v sprejemnem centru za begunce, kjer so nagneteni z mnogimi drugimi družinami iz Evrope, Afrike in Bližnjega Vzhoda, obup njenega moža Bajrama, ki univerzitetni izobrazbi navkljub ustrezne službe ne dobi. Tujci. Tujci, ki jih okolica sprejema, dokler v njihovi rodni deželi vladata vojna in teror, potem pa tudi oni postanejo nebodigatreba, ki naj se čim prej vrnejo domov. In kaj je dom, kje je sploh njihov dom?

Drugi pripovedovalec je Eminin sin Bekim, ki ga najprej spoznamo kot zdaj že odraslega homoseksualca. Za hišnega ljubljenčka si omisli udava, pa čeprav ga je bilo kot otroka strašno strah kač in nato še mačkona. Tudi mačk nima posebej rad oz. jih je v otroštvu zapisal na seznam živali, ki ga strašijo in se jih boji. Mačkon, ki je prispodoba za posesivnega ljubimca, ki živi na njegov račun in kasneje dejanskega ljubljenčka, povsod vmes pa simbol. Nepredvidljivosti, spremenljivosti, želje po bližini, ljubkovanju, navezanosti in posesivnosti. Malega Bekima so dolgo časa tlačile strašne nočne more s kačami v glavnih vlogah, ki jim zlepa niso prišlo do dna – ni pomagala niti terapevtka niti eksorcistične metode imama, ki sicer ostanejo nedorečene. Celo čudovit ljubimec Sami, ki ga spozna v zaključku, kmalu postane breme, nočna mora. Enkrat mačkon napade Bekima in reši ga udav, drugič udav napade Bekima in rešiti se mora sam. Vmes se nenavadno vplete še pripoved o Bekimovem obisku domačega kraja, kjer najprej reši potepuško mačko in se potem skupaj soočita z nevarnim modrasom. In to prav na skali, s katere je njegova mama tako rada opazovala okolico in pred desetletji prvič opazila tudi bodočega moča, očeta njenih otrok … svojega mačkona in udava v eni osebi.

Kdo je kdo oziroma kaj? Večino časa človek, enkrat z značajem mačkona, drugič udava. Na kateri točki je Bekim postal podoben svoji mami, da je skoraj brezpogojno ljubil, skrbel za dom, kuhal, pral in čistil, se odrekel vsemu, celo samemu sebi in svojim prepričanjem? In kdaj je Emina ugotovila, da se mora sprijazniti tako z odhodom otrok kot moža, odtujenostjo od lastne države? Kdaj sta oba postala tujca vsem, še sama sebi?

Knjiga, ki imenitno in pristno opisuje številne albanske in kosovarske običaje ter razlike med njimi in potem sodobnimi, evropskimi, finskimi … že ta sprejetost mačk, ki so recimo v Albaniji obravnavane kot potepuške in jih pač nihče ne bi imel za ljubljenčke kot recimo na Finskem. Jesti hrano s priborom ali rokami, osebna higiena, skrb za otroke in dom, razmerja … Eno je edino – tujci niso nikjer posebej zaželeni ali priljubljeni. Ali kot Bajram svetuje sinu – nikomur ne povej svojega pravega imena, od kod prihajaš in kdo so tvoji starši, bratje in sestre. Samo tako te bodo sprejeli. Morda bi lahko rekli tudi, da lahko postaneš mačkon in se nekje prijetno rediš na tuj račun, lahko pa si tudi vedno prežeči udav, nekomu na prsih in srcu.

To nikakor ni knjiga, ki bi obsojala. Knjiga, ki veliko razloži in pove z različnih plati. Knjiga, ki kar kliče po razumevanju in strpnosti. Sprejemanju. Takšne knjige je pogosto težko brati in včasih še težje razumeti. V času, ko se nenehno delimo na te in one še toliko bolj in ko je družba vse bolj razčlovečena in si postajamo vse bolj tuji, pa skoraj nujna. Preberite, ne bo vam žal.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: