Očetnjava

Nina Bunjevac me je osupnila s fantastičnim risoromanom Bezimena in ko mi je prijatelj priporočil njeno Očetnjavo, nisem dolgo okleval. Trajalo je sicer, da sem do vse redkejših izvodov prišel in nato še enkrat več ostal brez besed.

Bezimena je vrhunski prikaz nerazumevanja, izrojenosti in odlično prikaže spolne plenilce in njihove žrtve, ki nemalokrat ostanejo nevidne, skrite, neme. In kakorkoli je za žensko, ki je šla tudi skozi to izkušnjo, vse skupaj zelo težko, je najbrž še toliko težje upodobiti svojega očeta, terorista. Ali je lažje, ker očeta, Petra Bunjevca, ni nikoli pravzaprav poznala? Najbrž ne, saj je bil še vedno njen oče in ona nosi njegov priimek.

Očetnjava je tako pravzaprav biografski risoroman, sestavljen iz dveh delov. Prvi del – Plan B, v katerem je opisano, kako Nina s svojo mamo Sally obuja spomin na kratko obdobje življenja v Kanadi in nato odhod v Jugoslavijo ter drugi del – Izgnanstvo, kjer opisuje predvsem zgodbo svojega očeta. Prvi del je razmeroma preprost, pa čeprav se čuti napetost med materjo in hčerko, ko slednje dregne v vedno bolečo točko – oče. Kdo, zakaj? Nina je imela namreč dve leti, ko je z mamo in starejšo sestro Saro odšla iz Kanade v Jugoslavijo in štiri, ko je oče umrl. Najstarejši brat Petey je ostal z očetom, saj ga slednji ni pustil iz Kanade in je kasneje priznal, da bi rajši umrl, kot pa prišel nazaj v Jugoslavijo. Spominja se bore malo, se pa spominja, kako je mama zvečer zagrinjala zavese in pred okna potiskala težke omare, če bi jim hotel kdo v hišo vreči bombo. Jasno je, zakaj je mama še vedno tako občutljiva na samo omembo njegovega imena in jo še vedno preganjajo demoni paranoje.

Nadaljevanje postreže z razlago. Žalostna zgodba Petra Bunjevca se je začela pisati že pred njegovim rojstvom. Lahko bi rekli, da je bil že njegov oče zaznamovan z nesrečo in se je to obdržalo. Druga svetovna vojna, vse pred tem in tudipovojno dogajanje je bilo kompleksno, zapleteno in nikoli povsem razrešeno. Avtorica zakoplje globoko v zgodovino, v nacionalne spore in razlike, dregne v kakšen ne pretirano priljubljen zgodovinski čas, a se kljub vsemu zdi, da zgodovino piše, kot se je zgodilo. Brez olepševanja, moraliziranja ali postavljanja na katerokoli stran. Ljudje so delali napake, voditelji so delali še večje in mnogi še vedno plačujejo grehe. Petar Bunjevac je imel svoje razloge, da je bolj verjel Petru II. In Draži Mihajloviću in se pridružil Očetnjavi, srbski teroristični organizaciji, ki je izvedla serijo terorističnih napadov in ki so bili odgovorni za atentate tako na Josipa Broza Tita kot na njegove sodelavce.  Oko za oko, zob za zob bi lahko rekli, saj druga stran seveda ni ostala dolžna. Kaj je bilo pravzaprav krivo za eksplozijo domače bombe, ni povsem znano. Jasno je le, da sta 28. avgusta 1977 poleg Petra Bunjevca umrla še dva človeka, člana njegove enote, pred tem pa je bilo na njihovih rokah veliko krvi.

In kot se Goran Vojnović dobro sprašuje v spremni besedi – kako težko je upodobiti očeta terorista? kako ga upodobiti? Risoroman je žanr, kjer zgodbo govorijo predvsem risbe in manj dialogi in naša percepcija, kako izgleda terorist, kaj počne in kako, se seveda spreminja. Saj vsi poznamo tisto, da si ponekod lahko borec za svobodo, drugje terorist ali pa za nekoga osvoboditelj, za druge pa terorist. Enako bi lahko rekli za Bunjevca. Nina ga je upodobila in orisala kot se ga je spominjala, kot je lahko razbrala iz fotografij ter pripovedi sorodnikov, časopisnih člankov. O njem in Očetnjavi se je pisalo in snemalo dokumentarne filme in moram priznati, da me je najbolj od vsega presenetilo prav to, kako ji je uspelo ohraniti neko zdravo distanco, pa je še vedno ostra in neposredna. Oče jih je prizadel, pravzaprav je prizadel prav vse, ki jih je imel kakorkoli rad in še mnogo tistih, ki jih niti poznal ni. To pa zgolj zato, ker je ostal zvest nekim idealom, ki jim (najbrž) ni brezpogojno verjel. Soočiti se z vsem tem in to izraziti na tako mojstrski način …

Modrijan, 2015