Nagrajeni prvenec Lane Bastašić Ujemi zajca je še ena mala literarna mojstrovina, ki prihaja iz bivših skupnih prostorov in samo kaže na to, kako raznolik, pester in nepredvidljiv je ta prostor. Zgodba o Sari in Lejli je ne le balkanski road trip, ampak vlakec smrti skozi spomine in otroštvo.
Lahko bi naštel kar nekaj primerov iz odlične »balkanske« ali če sem natančnejši jugoslovanske pisateljske zapuščine in to ni le nobelovec Ivo Andrić, ampak vsaj na moje veselje tudi mlajši avtorji, med katere vsekakor sodi Lana Bastašić. Bošnjakinja, rojena v Zagrebu, ki je študirala tako v Banja Luki kot Beogradu in lansko leto prejela nagrado EU za literaturo. V romanesknem prvencu Ujemi zajca je gotovo veliko avtobiografskega, saj pisatelji iz tega okolja drugače ne znajo pisati.
Na eni strani imamo tako glavno pripovedovalko, Saro, ki je iz utesnjujoče Bosne odšla v Dublin študirat književnost, dela kot prevajalka, ima povprečno razmerje z Michaelom in neuspešno goji avokadovec. Otrok nima in jih ne želi. Naj se ta zgodba konča. Življenje, ko sta bila onidve takorekoč eno, je pozabila. Zato je odšla tako daleč in se ni vračala, niti na očetov pogreb ni prišla. In potem ji nekega dne zazvoni telefon in na drugi strani zasliši njen glas … glas najboljše prijateljice Lejle, ki ga ni slišala dobro desetletje in ki bi ga, če bi ga lahko, pozabila. A tako, kot je v vsaki pori njenega telesa in misli rodna Bosna, tako je neizbrisen del nje tudi Lejla. Sara nima izbire oz. nima moči, da bi izbrala drugače – usede se na prvo letalo in odide v Mostar, da bosta potem skupaj z Lejlo odšli na Dunaj. Armin, Lejlin brat in kot se zdi kasneje, Sarina neuslišana ljubezen, ki je skrivnostno izginil, je tam.
Sara se ob glavnem, aktualnem dogajanju spominja … kako sta se z Lejlo spoznali na prvi šolski dan in pač postali prijateljici. Spominja se rojstnih dni, usodnih trenutkov z Arminom, srednje šole in maturantskega plesa, ki je pomenil izgubo nedolžnosti, pa nakupa (no, kraje) belega zajca, ki sta ga kasneje pokopali, Arminovega izginotja in potem tistega usodnega poletja na otoku, kjer se je zgodilo in povedalo preveč. Vojne, ki je v devetdesetih divjala, je le za vzorec. Morda je še najbolj očitna na točki, ko izvemo, da je Lejla Begić postala Lela Berić, česar Sara seveda ni mogla nikoli sprejeti. Kot tudi nje prijateljičine preobrazbe in potem hitrega reza ter bolečine, ki je v dvanajstih letih skoraj povsem izginila. Prijateljici iz otroštva.
In je zdaj spet tu. V Mostarju, kjer Lejla dela kot natakarica in »maskota« na znamenitem mostu, dokler se ne usedeta v belo opel astro in odpeljeta. Rane začnejo najprej skeleti in nato krvaveti. Saro, ki je izbrisala Bosno iz spomina (ne pa iz sebe), zagrne tema, pot v Jajce je grozna, rodna Banja Luka še hujša. Po vseh letih znova vidi in komaj prepozna mamo. S katarzo in očiščenjem ni nič. Sara želi vsemu narediti konec, dovolj ima. Zagreb, Slovenija in nato Avstrija, vse bližje Dunaju. Nenavadna noč, po kateri se Sara (upravičeno) vpraša, ali je njena prijateljica postala prostitutka in še bolj pomembno – kdo je res njena prijateljica Lejla? Lejla Begić, Lela Berić, poročena Barun? In potem za piko na i Armin … sta dekleti ujeli zajca?
Obujanje spominov, usklajevanje zgodb, nerodno in grobo glajenje nesporazumov, opravičevanje in pojasnjevanje. Moč in nemoč. Od prvih strani mi je bilo zelo jasno, zakaj avtorico primerjajo s slovito Eleno Ferrante. Sara kot Elena, tiha, bistra, vljudna, ponižna in kimajoča, na poti do uspeha, ki se zaveda, da prijateljica ne dela vedno prav, a ji zvesto sledi. In Lejla kot Lila, sebična in egoistična, obenem genialna, ki se meja zaveda, a jih brezskrbno prestopa in krši vsa napisana in nenapisana pravila. Ve, kakšno moč ima in jo brez kančka slabe vesti uporablja, izrablja in zlorablja.
Mojstrsko napisan roman, z veliko samorefleksije, malih modrosti in skritih filozofskih misli, prisotnim duhom Bosne in Jugoslavije, odlično zastavljenimi dialogi, kjer glavni akterki slišimo, vidimo, čutimo in smo del njune zgodbe. Dve ženski, nobene romantike, veliko prepirov, hormonov, skozi okno vrženih krvavih tamponov, bridkosti in obtoževanja … ne vem, ali je bilo prijateljstvo že kdaj opisano in orisano tako slikovito in silovito, tako neverjetno resnično in iskreno. »Road trip« s (pozabljeno) prijateljico se prelevi v divjo in vratolomno vožnjo z vlakcem smrti, kjer te vsak ovinek vrže iz tira, kjer je vsak vzpon bridek spomin in že tako divji spust tisti končni udarec, pri katerem le še zapreš oči in si želiš, da ga bo čim prej konec. Ali pa, da se boš zbudil in videl, da je vse skupaj le nočna mora. Zares intenzivno branje, ki ga boste toliko močneje doživeli tisti, ki ste se skozi podoben vrtinec v življenju že kdaj spustili.
Sanje, 2021
maticpise.com 