Jubilejna deseta plošča tudi pri nas zelo priljubljenega ameriškega banda iz Bostona, ki tudi v teh negotovih časih ne počivajo – dva odlična koncerta in zelo dobra plošča s kar nekaj že odlično sprejetimi skladbami in v njihovem prepoznavnem irsko obarvanem punk zvoku.
Turn Up That Dial bi lahko postavil ob bok ploščam iz sicer zelo različnih obdobij, s katerimi so vsekakor nakazovali, da gre za odlično zasedbo – The Warrior’s Code (2005), The Meanest of Times (2007), in tudi predzadnjo ploščo 11 Short Stories od Pain & Glory (2017), vprašanje pa je, ali bodo kdaj dosegli, kaj šele presegli Signed and Sealed in Blood (2013) z njihovo uspešnico uspešnico Rose Tattoo. Če sem čisto pošten, so sicer z vsako ploščo storili nek korak naprej, preskok, bodisi v glasbenem ali pripovednem smislu in se precej oddaljili od tistega prvotnega, bolj navitega kitarskega zvoka in v njihovi diskografiji težko najdete slabo ploščo.
Glavna v skupini ostajata pevca Al Barr in Ken Casey in že dejstvo, da se za mikrofon izmenjujeta in dopolnjujeta dva tako zanimiva karakterja, z različno barvo glasu in načinom petja, je samo po sebi plus. Trdo jedro pa tvorijo še bobnar Matt Kelly, ritem kitarist James Lynch in pa tista dva, ki zvok Dropkick Murphys delata tako poseben in izstopajoč – Tim Brennan s harmoniko, mandolino in bouzoukijem ter Jeff DaRosa na bendžu. No, in kako zelo skupina ceni svoje člane, je na tej plošči izvedel Lee Forshner, ki igra dude in je glavni junak pesmi Lee-B-o-y, ki je bila menda najboljše varovana skrivnost v skupini, saj glavni junak ni imel pojma, da gre za pesem o njem, čeprav je seveda sodeloval pri samem snemanju. Pa za nameček gre zgolj za koncertnega člana!
Naslovnica plošče sama po sebi – tako kot naslov, pove vse! Glasnost do konca in uživajte v glasbi. Če so bili na prejšnji 11 Short Stories … nekoliko bolj razmišljujoči, osebni in na trenutke celo temačni, tokrat že uvodna (in naslovna) razblini vse dvome. Mnogim je bila glasba v času epidemije covid-19 zatočišče, varnostna mreža, uteha, tolažba in vzpodbuda. Kako pomembna je bila za člane Dropkick Murphys dokazuje in potrjuje ta plošča. In če nas bosta letnici nastanka in izida vedno opominjali na ta nenavaden čas, bodo pesmi ostale brezčasne.
Že omenjena hvalnica Lee-B-o-y, podobna H.B.D.M.F., na zabavni anekdoti osnovana Mick Jones nicked my Pudding, uporniški Smash Shit Up in Middle Finger, njihove tipično pripovedne Queen of Suffolk County, City by the Sea in Good as Gold ter Chosen Few, s katero nagovarjajo zdaj že bivšega predsednika Trumpa in njegov odziv na epidemijo. In ne, kot lahko razberete iz naslova, ga nimajo radi, »izbranca«, ki je krojil ne le njihova, ampak tudi naša življenja.
In potem vrhunec, pa čeprav je zadnja pesem na plošči. I wish you were here, ki je že ob izidu poskrbela za orošene oči, mravljince po celem telesu in nekajminutni razmislek, ko izzvenijo še zadnji takti. Al Barr je v času epidemije izgubil očeta in po desetih pesmih zabave je to tista, ki te »strezni« in predrami iz vesele pijanosti. Pesem za Alovega očeta in sto tisoče drugih, ki so izgubili svoje življenje v času (in zaradi) epidemije. Čutni in na trenutke skoraj tresoči Alov glas, preprosto in iskreno ter hkrati globoko besedilo, ki ga boste še toliko bolj doživeto občutili tisti, ki ste v tem času ostali brez kakšnega družinskega člana, sorodnika, prijatelja. Pika na i.
Turn Up That Dial ni odlična, je pa zelo dobra plošča. Dropkick Murphys so še razširili in obogatili zvok, ki se vse bolj napaja v irskem izročilu, še enkrat več pa so dokazali, da so z vsako ploščo vse boljši pripovedovalci. Tista njihova prava vrednost se seveda pokaže na koncertih in upam, da jih kmalu znova zanese tudi v naše konce.
Born & Bred, 2021
maticpise.com 