Feuer Frei

Feuer Frei

Knjiga, po kateri boste obsedeli s cmokom v grlu. Žal vam bo, da ste jo prebrali in trenutek kasneje se boste zavedli, da ste jo morali prebrati. Tako zelo neverjetna, pa hkrati prekleto mogoča. Feuer Fre Gorazda Garvasa bo knjiga, o kateri se bo veliko govorilo.

Gorazd Garvas je psevdonim, pa hkrati Feuer Frei pripoveduje o resničnih dogodkih. Gorazd Garvas je obenem ime glavnega junaka, ki ob koncu zagreši pokol in razdejanje, ki bi ga zlahka postavili ob bok Breivikovemu in za katerega si vsekakor želimo, da ga ne bi nikoli doživeli. Tisto najbolj pretresljivo je seveda zavedanje, kako preprosto na nek način je lahko nekaj takega načrtovati, organizirati in celo izpeljati.

Gorazd Garvas je dokaj običajen fant. Njegovo pot začnemo spremljati v otroštvu, ko ima že težave zaradi prekomerne teže in je tarča zbadljivk ter nagajanja vrstnikov in seveda starejših otrok. Družina je bolj ali manj disfunkcionalna. Mama sicer ljubeče skrbi zanj in za mlajšo sestro, a se bo predvsem v nadaljevanju pokazalo, da si pred sinovimi težavami in preobrazbami zatiska oči. Oče ima težko roko, je vzkipljiv, še najbolj zvesto predan alkoholu in sumljivim poslom ter praznim obljubam. Kupov denarja ni, novega avta in sanjskega potovanja na Škotsko tudi ne. Še več – njegovi slabi posli jim pred domača vrata pripeljejo ogoljufane znance in prijatelje, ki zahtevajo nazaj svoj denar, v hišo izterjevalce, svoj vrhunec oz. dno pa doseže z deložacijo. Babica, ki živi z njimi v večstanovanjski hiši, je večino časa tiho, do mlajše sestre pa Gorazd kasneje začne gojiti tudi malce bolj intimna čustva.

Knjiga je pisana v obliki kratkih poglavij, skoraj dnevniških zapisov, kjer Gorazd opisuje, kaj se mu dogaja in kako doživlja te stiske, nerazumevanje okolice. Če sprva nima nobenega prijatelja ali vsaj zaščitnika, kasneje nikakor ne dobi dekleta. Njegovo zatočišče so računalniške igre, hrana, prebiranje vojaških revij, masturbacija, kasneje pa alkohol in nacizem ter poveličevanje njihovega dela.

Bralcu se bo morda zdelo nemogoče in neverjetno, da bi nekdo doživel tako preobrazbo, ampak … nekdo, ki je vedno zasmehovan in spregledan, potisnjen na stran in rob, seveda z velikimi očmi in morda kančkom domišljije opazuje okolje in ljudi, ki jim uspeva. Seveda so drugačni od njega, ampak ta drugačnost postane moteča, preteča in nevarna. Seznam je vse daljši. Na neki točki je človeku pač dovolj. In ne, seveda to ni razlog za načrtovanje pokola oz. maščevanja, niti dejanja ne opravičujem, zgolj razmišljam, kaj lahko nekoga privede do tega. Vsak od nas pač pozna nekoga, ki je šel tudi skozi bolj dramatične preobrazbe (od običajnih najstniških in uporniških), plaval v nevarnih vodah in morda celo utonil. Vsekakor se tu še enkrat več pokaže pomembnost družine – vzorci, ki jih otrok prinese od tam, opora staršev, varnost in ljubezen. Če je otrok, sploh pa najstnik, preveč prepuščen sam sebi, se pač lahko zgodi karkoli.

Seveda je neobičajno, da se poistoveti z ideologijo, ki je vse drugačno in pravzaprav vse tisto, kar je on sam, načrtno uničevala. Gorazd pač uživa ob gledanju Generacije X (film, v katerem nastopata odlična Edward Norton in Edward Furlong, odlično pa prikaže prisotnost rasizma v ZDA), prebira knjige o drugi svetovni vojni in sanjari … kako je on tisti, ki nekomu razbije glavo, kako se nasilno odzove na provokacije, brez milosti pobija provokatorje, čefurje, črnuhe in še koga.

Tisti najbolj zanimiv trenutek, vsaj zame osebno, se zgodi, ko Gorazd s prijateljema odide na zabavo, pridejo v lokal, kjer sta za mizo dva čefurska para in kamor kmalu zaide še onemogel pijanček. In kaj storijo? Pomagajo natakarici in pijančku ter podarjene konjake podarijo naprej, osovraženim čefurjem. Seveda poslušajo pripovedi kameradov skinheadov v Sodčku (še pomnite zloglasni bar na Trubarjevi?), kako se je nekdo junaško stepel, sanjarijo, kako bodo tudi sami nekoč storili nekaj pomembnega, o čemer se bo govorilo po ulicah. Ampak … Gorazd kaj več kot udarca po avtu ni sposoben. Ne bo udaril, brcnil in si vsakič znova želi, da bi to namesto njega storil nekdo drug. Ta dvojna plat – tiho prenašanje udarcev in žaljivk ter goreča želja, da bi vendarle (nekdo) storil nekaj (nasilnega), je vseprisotna. Podivjan grizli je pravzaprav mehek plišasti medvedek.

Zanimivo je tudi, kako je avtor izpostavil nekatere osebe, jim namenil samostojno stran ali dve – to so dekleta, ki so šla čez njegovo življenje – prijateljice, znanke, objekti poželenja in sanj. Nič več kot to. Knjiga je polna fantazij in videnj, ki so spretna vtkana v pripoved in bralec včasih ni prepričan, ali se je nekaj zgodilo zares ali le v Gorazdovi glavi. In tako se lahko tolažimo, da enako velja tudi za zadnji del. Da si je Gorazd vse skupaj le predstavljal. Obenem se bojim, da si bodo mnogi zapisano predstavljali povsem narobe. Naj ostane pri fikciji. Feuer Frei naj ne bo bojni krik, ampak bolj krik na pomoč in klic k poslušanju in sodelovanju.

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: