Tujci

Pisana zbirka kratkih zgodb ima zelo jasno rdečo nit – odtujenost. Prebirati zgodbe po (in morda tudi pred) obdobju, ko smo dneve, tedne in mesece preživljali v izoliranih mehurčkih, ločeni od vsega in vseh in se – resnici na ljubo, odtujili, je vse prej kot preprosto.

Avtorica Manka Kremenšek Križman je v zgodbah odlično, morda na trenutke celo avtobiografsko (nekateri junaki oz. junakinje nosijo nega od njenih dveh priimkov), slika različne oblike odtujenosti. Nerad, a priznam, v nekem odlomku sem prepoznal celo sebe – kako se med složna in razumevajoča partnerja in v njun spoštljiv odnos naseli tišina. Tišina, ki je vse glasnejša in ki glasno odmeva, dokler partnerja ne oglušita in se, spet tiho, razideta.

Avtorica res pristno in presunljivo slika stiske odtujenosti oz. odtujevanja. In ne le med partnerji. Prijatelji, sodelavci, sošolci, zapleteni družinski odnosi med starši in mladoletnimi otroci ali med odraslimi in njihovimi starši. Odnos do jezika, domovine, tujcev, celo do spominov. Vračanje v preteklost in obujanje spominov na neke druge čase ter hkrati sanjarjenje o tem, kako bi lahko bilo, če bi bilo. Vse se zdi tuje in zlagano. Drugačno, popačeno, neresnično.

Tisto, kar je vsaj za večino značilno, velja tudi za junake teh zgodb. Ne obupavajo, ampak se borijo. Ni jim vseeno. Nihče pravzaprav ni rad samotar in vsakdo si želi bližino. Glas, obraz, dlan, ramo, telo. Nekoga, ki posluša in sliši. Nekoga, ki govori in zaupa. Zdi se preprosto, pa seveda ni. Tako kot tudi zgodbe niso in čeprav bi lahko opisoval vsako posebej oz. jo opisal s stavkom ali dvema, iskreno povedano ne vem, če ima smisel. Prepričan sem, da bo vsak od vas zgodbo razumel in dojel drugače. Se s kakšno poistovetil bolj in z drugo manj, seveda mu bo kakšna povsem tuja. Pa smo spet pri odtujenosti. Borbi navkljub nekaterim uspe in drugim ne.

Vsekakor sta me pretresli zgodbi Pozabljanje I in Pozabljanje II, ki govorita o izgubi mlajše sestre in spopadanju z nenadno izgubo. Survivor I, kjer najprej spoznamo avtorja zgodbe o sirskem beguncu, ki se sicer ne naključno, a tudi brez želje pojavi v vlogi razsodnika o zahtevnem begunskem vprašanju (nekaj, kar bo kmalu spet aktualno), v Survivor II pa potem preberemo zgodbo tega sirskega begunca, ki si želi priti čez drugo črto, do »jebene pice« in »jebene kokakole« ter »jebenega življenja«. Ni preprosto. Presenetilo me je, pa se mi zdi, da povezave nisem našel, da se odlomek iz zgodbe Survivor I, kjer pisatelj opisuje svoj vsakdan, skoraj identično ponovi v zgodbi Karel Antončič gre jutri domov. In čisto mogoče se boste med branjem zgodbe Bicikla spomnili na film Sleepers, kjer uvodoma skupina preveč razigranih mulcev ukrade voziček s hot-dogi in jih prodajalec neusmiljeno preganja po newyorških ulicah …     

Pri našem spoprijemanju in borbi z različnimi oblikami odtujenosti je ključen pravzaprav čas, kot avtorica odlično zaobjame in sklene v zaključni zgodbi, Razglednica iz Prage.

»Tistikrat je nekaj umanjkalo, vendar nisem prepoznala, kaj naj bi to bilo. Zdaj vem. Ni bilo slovesa. To je tisto, kar se ni izpolnilo. Za slovo od nekoga ali nečesa potrebuješ čas. Če ga nimaš, se moraš ustaviti in si ga preprosto vzeti. Ker enkrat te bo vse dohitelo. Vse.«

Čas si vsekakor vzemite tudi za tole razgibano zbirko zgodb Tujci. Vredna branja in razmisleka.

Cankarjeva založba, 2021